»Ko bom velik, bom arhitekt za virtualno resničnost«

Včasih je bilo preprosto. Ko so malčka v prvem razredu osnovne šole vprašali, kaj bo, ko bo velik, je rekel: Zdravnik. Ali pilot. Ali gasilec. Vprašanje je danes skorajda postalo brezpredmetno. Jasno je le, da poklica, za katerega se bo izšolal, ne bo opravljal do upokojitve, ampak se bo moral lotiti še marsičesa drugega. Verjetno bo počel stvari, o katerih se nam danes niti ne sanja.

Če govorimo o poklicih prihodnosti, moramo odpreti pot domišljiji. »Novi poklici nastajajo na podlagi potreb trga. Odpirajo jih bodisi povsem nove panoge, bodisi novi poslovni modeli – krožno gospodarstvo, delitvena ekonomija, kriptovalute –, bodisi tehnološke spremembe in hiter razvoj ter potrebe po nadgradnji obstoječih poklicev. Generirajo jih podjetja, raziskovalne institucije ipd.,« odgovarja Laura Smrekar, partnerica v Competu, podjetju, ki se ukvarja s kadrovskim svetovanjem.

Velika dinamika

Poklici so, kot radi rečemo, živa stvar; da se spreminjajo, razvijajo rastejo, nastajajo novi in stari izumirajo, ni nič novega. Kar pa je presenetljivo, nadaljuje sogovornica, sta hitrost in kvantiteta nastajanja novih poklicev. »Praktično vsak teden ali mesec nastane kakšen nov poklic. In vsi mi zelo težko sledimo tem spremembam. Umetna inteligenca in robotika pa bosta vse to le še pospešili. Do kje, kako in kam, danes ne ve nihče. Lahko le ugibamo.«



Po ocenah naj bi več kot 60 odstotkov današnjih osnovnošolcev opravljalo poklice, ki sploh še ne obstajajo. In verjetno bodo v življenju zamenjali več popolnoma različnih poklicev. Tako Smrekarjeva meni, da je človeštvo na veliki prelomnici, saj bodo veliko poklicev nadomestili roboti in boti, na nekaterih delovnih mestih bomo morali ljudje z njimi sodelovati. Kakšen bi bil najbolj verjeten futuristični scenarij? »Roboti in umetna inteligenca bodo prevzeli večino delovnih mest, ki so fizično intenzivna, in dela, ki zajemajo analiziranje, zbiranje podatkov, raziskovanje. Če bomo ravnali prav, bi nam morali roboti polepšati življenje in ga poenostaviti. Ljudje pa naj bi počeli stvari, ki nas res veselijo. To bi bilo idealno.«

Iskani bodo generalisti

Na nastanek novih poklicev pa bodo poleg tehnološkega razvoja, umetne inteligence, robotov, virtualne resničnosti in interneta stvari vplivale tudi demografske in geografske spremembe, migracije, segrevanje planeta itd. Staranje prebivalstva bo prineslo nove poklice v zdravstvu, medicini in osebni negi ter oskrbi starejših. Velike potrebe bodo tudi v biomedicini, nanotehnologiji, na področju tehnologije, robotike, znanosti na splošno. Poklici bodo od posameznika zahtevali poznavanje več različnih področij in njihovo prepletanje, komplementarna znanja.

Sogovornica naniza vrsto potencialnih novih poklicev: strokovnjak za zdravje in vitalnost spomina (glede na to, da bomo živeli še dlje), kirurg na daljavo, nostalgik (strokovnjak za notranjo opremo, ki bo starejšim opremil dom, da jih bo spominjal na mlada leta), strokovnjak za selitev živalskih vrst, strokovnjak za upravljanje odnosov/sodelovanje med človekom in robotom, inženir za DNK, arhitekt za virtualno resničnost, svetovalec za alternativne vire energije, napovedovalec potresov, svetovalec za osebno produktivnost, ustvarjalec 3D-pravljic ...



Ko je govor o poklicih prihodnosti, je pravzaprav govor o kompetencah, znanjih. Svetovni gospodarski forum je med ključne kompetence prihodnosti umestil kritično razmišljanje, sposobnost reševanja kompleksnih problemov, kreativnost, upravljanje odnosov, timsko delo, čustveno inteligenco, sposobnost hitrega sprejemanja odločitev, storitveno naravnanost. Te, poudarja Laura Smrekar, nam bodo zagotavljale zaposljivost in hitro prilagajanje na spremembe. Roboti lahko pomagajo, nobena naprava pa ne more nadomestiti pristnih človeških odnosov.

Otrokom je vse logično

Otroci so tisti, ki imajo še najmanj težav z obračanjem v prihodnost. »So odprtih glav, imajo veliko idej o tem, kaj bi radi delali, ko odrastejo, ustvarjajo si sanjske poklice in jim je povsem logično, da se bodo v življenju lotevali najrazličnejših opravil,« pravi Anamarija Meglič iz Minicityja. »Najpomembneje je, da ugotovijo, v čem so dobri, da spoznajo svoje talente in interese, da se bodo pravilno odločili, ko bodo izbirali poklic ali šolo. Minicity, otroško kreativno mesto, jim pri tem pomaga, vsem, od dveletnih malčkov do 12-letnikov. Poklice spoznavajo skozi didaktične igre, opazujejo, kaj se dela v posamezni hiši, se učijo veščin, ki jih zahteva določen poklic.«

To pomeni, da je Minicity povsem v toku s časom? Megličeva pritrdi. Pravi, da so zelo multidisciplinarni, zavedajo se sprememb in se nanje pripravljajo. Programe pripravljajo v sodelovanju z več kot 50 partnerji iz gospodarstva in javnega sektorja; ti jim sporočajo potrebe, ki jih zaznavajo v praksi. »Smo vedno v trendu, vemo, kako se svet obrača, katere poklice, znanja, veščine, kompetence je treba vključiti. Po drugi strani za programi stoji ekipa strokovnjakov, pedagogov, psihologov, povezani s šolskim kurikulom predstavljajo zaokroženo celoto.«