Vodijo vse poslovne poti v Indijo?

»Ne verjamem v pravilne odločitve. Jaz sprejmem odločitev, nato pa jo naredim pravilno.« To je dejal Ratan Tata, bivši predsednik indijske družbe Tata Sons, industrialec in eden največjih filantropov današnjega sveta. Kadar pride evropski podjetnik v Indijo z namenom, da bo tam posloval, mora biti to natanko tako, kot je dejal Tata: odločitev, da se posluje v Indiji, ne more biti dobra sama po sebi – treba jo je narediti dobro.

Poslovati v Aziji na splošno pomeni biti pripravljen na vse mogoče probleme. Poslovati z velikimi državami, kakršna je Indija, ki so ponosne na svojo staro civilizacijo in dolgo tradicijo, hkrati pa želene modernosti in pripravljene na velike preobrate, pa je gotovo še dodatno velik izziv. Vsaka od azijskih velikank je privlačna na svoj način. Delno zaradi ogromnega trga delno zaradi bolj ali manj cenene delovne sile, hkrati pa je vsaka od njih zapletena na svoj posebni način. Tega se je treba zavedati vnaprej in v vsakem trenutku, ko se sprejemajo odločitve o širjenju poslov, naložbah v nove projekte ali vstopanju v do zdaj neraziskana območja.

Bo Indija v kratkem nova Kitajska?

Vse več se govori o tem, da bo Indija v kratkem postala nova Kitajska. Seveda gre predvsem za razmišljanje o tem, kako bo tuji kapital vse pogosteje zapuščal Kitajsko in kot alternativo vse raje izbral Indijo, kar se pravzaprav že dogaja. In to se ne dogaja samo zato, ker imata Evropska unija in Amerika vse globlje pomisleke o tem, kako bo za njune proizvajalce pogubno, če bodo ostali odprti do tako visoko centraliziranega in absolutno nadzorovanega gospodarstva, ki se je (prav od Zahoda) naučilo, kako manipulirati s svobodnim trgom in kako dobro prikrivati damping.

Vse to se dogaja predvsem zato, ker je Indija v minulem desetletju prebudila svoje razvojne ambicije, ker je postala ne le najštevilnejša država sveta, temveč tudi eno od najhitreje rastočih gospodarstev – v fiskalnem letu 2023–2024 je dosegla 7,3-odstotno rast –, konec koncev pa tudi zato, ker je za vsako družbo, ki išče svoje mesto na globaliziranem prizorišču, več kot logično, da se obrne k tej državi.

Kitajska in Indija sta po številu prebivalcev podobni, vendar sodi v srednji razred manj Indijcev kot Kitajcev. Če si ogledamo zgolj podatke, je indijski srednji razred leta 2023 imel 529 milijonov ljudi, medtem ko je kitajski že zavzemal približno polovico celotnega prebivalstva, ki šteje 1,4 milijarde ljudi. Indijski srednji razred je za zdaj nakopičen okoli spodnje črte, ki ga loči od prebivalcev z nižjo kupno močjo, je pa mlajši in že zaradi tega bolj dinamičen kot kitajski, po splošnih predvidevanjih pa bo do leta 2030 imel 773 milijonov ljudi. Kitajska bo imela takrat v tej kategoriji že več kot milijardo porabnikov.

Da bi opazili tisto pravo razliko, je treba gledati precej širše od gole statistike: kitajski srednji razred je nakopičen v velikih mestih, indijski pa razpršen po vsej deželi; Kitajci imajo velike varčevalne naložbe v bankah, Indijci so pripravljeni trošiti; kitajski srednji razred je v preteklih nekaj letih izgubil zaupanje v boljšo prihodnost in ni pripravljen na veliko trošiti, medtem ko je indijski šele zdaj v vzponu in utegne že v kratkem postati največja potrošniška sila tega na vse mogoče načine razmajanega sveta.

Drugačen način razmišljanja

Na tisti ravni pod črto, ki opredeljujejo vse številnejši in vse bogatejši srednji razred, se obe azijski sili ponašata z množično delovno silo, ki je še vedno nekajkrat cenejša kot tista v Evropi. A čeprav je bila v prvih desetletjih gospodarskih in socialnih reform Kitajska nepremagljivo cenena, je v tej državi z upočasnjevanjem natalitete in posledicami politike enega otroka vse bolj čutiti zvišanje cene fizičnega dela na uro proizvodnje, ki znaša zdaj sedem dolarjev. Resda je to še vedno petkrat manj kot v Nemčiji, hkrati pa je to že petkrat več kot v Indiji. In če vemo, da je cena dela ena od najpomembnejših komponent stroškov proizvodnje, najbrž ni treba posebej govoriti o privlačnosti države, katere povprečna starost večinskega dela prebivalstva je 28,7 leta, kar je precej manj od povprečne starosti večinskega dela prebivalstva v Kitajski, ki znaša 38,4 leta.

Ko pride podjetnik z evropskih tal v indijsko tovarno, mu je v trenutku jasno, da mora najprej spremeniti način razmišljanja, prilagoditi svoja merila in se lotiti spoznavanja te države iz globin njenih zgodovinskih, družbenih in kulturoloških posebnosti. »Nenadoma imaš pred očmi množico mladih ljudi, ki delajo brez oddiha, energijo, ki vibrira, in nikar ne glej tega, da so v obratu vsi bosi,« mi je dejal podjetnik, ki ima veliko izkušenj s poslovanjem v tej državi. »Zadnja stvar, ki naj ti pade na pamet, je zahteva, naj obujejo čevlje.«

Indija je na določeni ravni veliko bolj prežeta z zahodnjaško miselnostjo kot Kitajska, hkrati pa je veliko bolj tradicionalna kot komunistična velika sila. Visoko izobraženi Indijci imajo seveda že v krvi poslovno vedenje, ki je močno podobno zahodnemu. Tudi to, da je med uglednimi izvršnimi direktorji na čelu globalnih družb veliko Indijcev, ni zgolj rezultat dejstva, da premožne družine svoje otroke šolajo na najboljših šolah, temveč gre tudi za vpliv posebne stvarnosti, ki se gradi že nekaj stoletij in ki je iz indijske družbe ustvarila mešanico tradicionalnih vrednot in ostankov kulture, pa tudi sistemov, ki so preostali za britanskimi kolonizatorji.

Odprtost pri oblikovanju poslovne arhitekture

Satya Nadella, predsednik in izvršilni direktor Microsofta, je bil rojen v Hiderabadu in je študiral na univerzi Mangalore; Sundar Pichai, izvršni direktor Googla in Alphabeta, je odraščal v Čenaiju in je študiral na Indijskem inštitutu za tehnologijo, Arvind Krishna, predsednik in izvršilni direktor IBM, je bil rojen v Zahodnem Godovariju, izobraževal pa se je na Inštitutu za tehnologijo v Kanpurju, Reshma Kewalramani, izvršilna direktorica družbe Vertex Pharmaceuticals, pa je bila rojena v Mumbaju in je prva ženska na čelu katere od biotehnoloških družb v ZDA. Če bi hoteli našteti vse, bi bil to zelo dolg seznam, a poanta je v dejstvu, da bodo Indijci v svet visokega poslovanja vstopili prej kot Kitajci. In to zato, ker je pri njih angleščina na ravni maternega jezika, ker so njihove šole ne samo odlične, temveč prevladujoče v tehnoloških strokah, hkrati pa kompatibilne z zahodnim slogom menedžmenta, in tudi zato, ker so odraščali v odprti družbi.

Prav ta odprtost v razmišljanju, komuniciranju in oblikovanju poslovne arhitekture je največja razlika med Indijo in Kitajsko. Medtem ko je komunistična država v vseh pogledih centralizirana, je najštevilnejša demokracija sveta razdeljena na 28 držav in razpršena na 22 uradnih jezikov. Iz tega se poraja vprašanje, ali je mogoče v enem članku govoriti o poslovanju z Indijo, ali pa je treba to temo razdeliti na več kot dvajset posebnih pogojev, zakonodaj, miselnosti in kultur ter na približno prav toliko ravni gospodarske razvitosti. Dejstvo je, da ne obstaja ena edinstvena Indija. To je država, ki živi v več stoletjih. Ena od redkih stvari, ki jo združuje, je enotno časovno območje.

Pomembna dobra priprava na pogajanja

To pomeni, da se mora evropski poslovnež dobro pripraviti za partnerja, s katerim se bo pogajal. Vedeti mora, od kod je, kje bo nastal poslovni projekt, o katerem se pogaja, in do zadnje podrobnosti proučiti posebnosti tega območja. Direktor neke evropske korporacije mi je pripovedoval, kako je prišel v Kitajsko, da bi se pogajal o gradnji rafinerije, ki je imela v preliminarnih pismih o nameri zmogljivost 700.000 ton. Ko je skupaj z območnim funkcionarjem, ki je skrbel za ta projekt, sedel za pogajalsko mizo, je ta nepričakovano predlagal dvakratno povečanje zmogljivosti.

Kaj takšnega se v Indiji ne more zgoditi. Kajti čeprav obstajajo območni mogočneži, je to kljub vsemu demokratična država, ki je resda bolj transparentna od Kitajske, a ima zapletene in pogosto utrujajoče procedure sprejemanja odločitev, ki so obremenjene s strogimi hierarhičnimi odnosi, birokratsko počasnostjo in globoko vsajeno korupcijo.

In čeprav se Indija lahko pohvali s svobodo govora, tiska in javne kritike, je na seznamu skorumpiranih držav uvrščena precej slabše od avtoritarne Kitajske (v kateri se je korupcija prav tako močno razrasla). Ne glede na to, da premier Narendra Modi skoraj v vseh svojih javnih nastopih poudarja, kako zelo pomemben je boj proti moralni gnilobi, ni kaj dosti znamenj, ki bi kazala, da bi se ta pošast umikala pred njegovim mečem.

Pluralizem vseh mogočih barv daje v Indiji pogosto vtis kaosa in tudi med samimi Indijci je mogoče slišati nasprotujoča si mnenja o tem, ali je za gospodarski razvoj, poslovanje in pridobivanje tujih naložb boljša centralizacija ali liberalizacija. Pogosta so razmišljanja, da bi bilo v duhu diverzifikacije vsega pravzaprav bolje še bolj liberalizirati sistem, tako da bi se iz vsake države znotraj indijskih meja dobilo tisto najboljše, kar ima. Seveda so tudi posamezniki, ki že dolgo spremljajo, kako se v sosedstvu razvija Kitajska, in se zato zavzemajo za centralizacijo, čeprav tudi sami priznavajo, da ne vedo, kako bi bilo to izvedljivo v njihovi državi. Ta dilema bo vsekakor še dolgo prisotna in bo tudi vse aktualnejša, bolj ko se bo Indija odpirala tujemu kapitalu, ki ima rad poslovno okolje, kakršno obstaja v Kitajski.

Država ogromnih možnosti

Na vprašanje, ali bodo v prihodnjih letih, ki bodo gotovo izpolnjena z velikimi trenji v odnosih s Kitajsko, vse zahodne družbe drle proti Indiji, poslovneži odgovarjajo zelo zadržano. Nihče ne dvomi o tem, da je to država izjemnih možnosti in zmogljivosti. Hkrati pa številni Evropejci dvomijo o pobudi »make in Indija«, ki jo je pred natanko desetimi leti sprožil premier Modi. Ideja je pravzaprav preprosta: pritegniti tuji kapital, da bi se v državi odprlo čim več obratov, ki bi izdelovali ali sestavljali različne izdelke, znotraj te splošne ideje pa so posamične države zagnale tudi svoje programe – »make in Odiša«, »Vibrant Gudžarat«, »Magnetic Maharaštra« in podobno.

»Problem je, da je ideja eno, praksa pa nekaj povsem drugega. V Indiji bo treba še veliko narediti, da bo ta država s svojo infrastrukturo dosegla raven Kitajske. Vsako leto je vse boljša, vanjo se veliko vlaga, vendar je pot do cilja še zelo dolga,« mi je dejal neki gospodarstvenik iz EU in dodal, da se poleg tega pri naložbah v oddaljene države vse bolj upošteva tudi nacionalna varnost, zato se postavlja tudi vprašanje, ali je Indija za EU prijateljska država. Sovražna gotovo ni, vprašanje je, kako jo bo dojemal Zahod, na primer takrat, ko se Modi objema z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom.

Trenutno kljub vsemu vse poti vodijo v Indijo. A odločitev, da se v to državo vstopi s poslovnimi projekti in kapitalom, ne more biti dobra, če ni narejena dobro.