Neomejen dostop | že od 9,99€
Tema drugega panela Delove poslovne konference Izvozniki 2024 so bile strategije in izkušnje slovenskih podjetij na netradicionalnih trgih. Predstavili so jih Peter Novak, direktor Kolektorja ETRA, direktor Rika Janez Škrabec, direktor SIQ Gregor Schoss, Leon Lebar, direktor oddelka za zavarovanje kreditov in investicij v SID banki, dr. Mark Pleško, soustanovitelj in direktor podjetja Cosylab in Ela Rautner, pripravnica v družbi Reliance Foundation. Tudi ta panel je moderiral prof. dr. Marko Jaklič z ljubljanske Ekonomske fakultete.
Riko je zelo znan, zelo uspešno deloval na trgih ki niso več tako dostopni kot včasih, kot je Rusija, Belorusija itd. Podjetje pa išče nenehno nove priložnosti – kakšen je torej generalni pogled, kako se borite in kje so vaši glavni izzivi v širšem okolju, je moderator Marko Jaklič izzval z vprašanjem Janeza Škrabca. Kot je pojasnil Škrabec, je njegov cilj sodelovati z Indijo – pred 2-3 leti so postavili paviljon za Expo v Dubaju in vsa projektiranja so vodila podjetja iz Indije. »V Sloveniji imamo premalo projektantov in potem že v štartu zamujamo, ker niti v Sloveniji, kaj šele na Hrvaškem ni dovolj projektantov, glede na to, koliko je projektov,« je pojasnil Škrabec.
Lahko nas preveva samozavest Slovence, saj nas Indijci gledajo kot na Evropejce, je še dejal in dodal, da sam nikoli ni verjel v globalizem, saj večina držav deluje v regiji in »tudi mi bomo – saj bomo vseeno šli še v druge države po svetu, večinoma pa v radiju 600 kilometrov. Malo je tistih podjetij, ki so resnično globalna in ki poslujejo po celem svetu. Sicer nimamo Microsoftov, Coca-Cole itd., ampak imamo kar nekaj skritih šampionov – podjetja, ki so v neki niši odlična.«
Se pa strinjam s kolegom Škrabcem, da ni potrebe, da smo povsod prisotni. »Mi komot zrastemo za 100% samo v Evropi, ampak gremo drugam zato, da smo bolj varni in ne zato, ker menimo, da bi drugje slajši kruh.«
»Nam je največjo uslugo naredila Merklova, ko je zaprla nuklearke v Nemčiji – zakaj, ker danes prodamo 3-krat več transfomatorjev kot takrat, ker je treba za nadomestitev jedrske energije imeti vetrne in solarne elektrarne in ki vemo, da delajo približno eno tretjino letnega časa, zato potrebujejo veliko več transformatorjev in tudi še na drugih lokacijah, kar pomeni v principu šestkrat več transformatorjev, saj je treba elektriko še nekam prepeljati. Pa tudi zeleni prehod, električne polnilnice za avtomobile... V Sloveniji se bo gradilo sedem megapolnilnic, prva se že gradi pri Kranju. Za nas je torej ugoden čas. Trenutno imamo polne kapacitete do konca 2026, zbiramo naročila že za 2027 in 2028.«
Evropa zaostaja v produktivnosti za Ameriko, tudi zaradi tega, ker v Evropi enostavno nimamo teh pravih digitalnih šampionov, kot so Meta, Google, Amazon, pa tudi v umetni inteligenci ne. In velik del dodane vrednosti izvira iz digitalizacije tudi globalno, je dejal Jaklič. Na vprašanje, kako v Cosylabu gledajo na evropsko zgodbo zaostajanja, kar je naslovil tudi Draghi, in kje so torej trgi pri takih proizvodih, je Mark Pleško odgovoril, da podjetje prodaja software, tako da logističnih izzivov nimajo.
»V zadnjih 4 letih smo 50 odstotkov izvažali v Evropo, ostalo pa še v ZDA, Rusijo, Švico in na ostale trge. ZDA so enoten trg, Evropa pa ni in vsak trg je malo drugačen, z drugačnimi zakoni. Na primer, mi delamo tudi softver za medicino in medicinski produkti so enaki po celem svetu, saj so vsi enako bolni, ampak eni imajo tako zavarovanje, drugi drugačna pravila in dejansko moraš razumeti dinamiko trga. Zato bi bilo dobro, da bi Evropa naredila enaka pravila, da bi lahko prehiteli Američane.« In kot je še spomnil Pleško, se v Evropi pogovarjamo o le še 4 dnevnem delavniku na teden, na Kitajskem pa imajo ’996, tj. Pomeni delati od devetih do devetih, šest dni v tednu.
Gregor Schoss, direktor SIQ, se strinja z globalizacijo, ki v določenih primerih gre, v drugih ne, kot pravi. Medtem ko se ZDA zelo približujejo Evropi, se Kitajska po njegovem oddaljuje. Za vstop na te trge je zato zdaj potrebnega več časa kot nekoč. Tudi Indija je problem: zlasti na področju prodaje elektrotehnike, opaža: »Če pa postavimo tovarno tam in od tam izvažamo, ni težav.«
Leon Lebar opaža, da je tendenca, da so podjetja bolj aktivna blizu kraja, kjer obstajajo, medtem ko o internacionalizaciji meni, da bi morda kakšna diplomska naloga lahko raziskala, kateri slovenski produkt najdemo v največ državah sveta: »Če gremo v Kolumbijo, na Kamčatko, Fidži …, ali najdemo produkt made in Slovenia?« Sam takega produkta sicer, kot pravi, ne pozna ...
Ela Rautner, ki se ukvarja z mednarodnimi odnosi, o funkcioniranju slovenskih podjetij in njihovi viziji razvoja pravi: »Slovenskega gospodarstva ne moremo razumeti brez trenutne geopolitične slike, ki kaže izjemno nestabilnost. To vse so stara vprašanja, ki se zdaj znova sočasno odpirajo.«
Verjame, da ima Slovenija priložnost, da se uveljavi na mednarodnem odru kot zastopnica mednarodnih vrednot in da ostane zaveznica s tradicionalnimi partnerji tako v političnem kot v gospodarskem vidiku.
»Možnost imamo, da opozarjamo in popravljamo napake trenutnih veselil in hkrati z dejanji služimo kot vzor državam, ki se še razvijajo,« je prepričana. Prav tako vidi priložnost, da oblikujemo nova zavezništva, s katerimi lahko vplivamo na globalno upravljanje ter prispevamo k bolj uravnoteženemu globalnemu redu: »Slovenija je majhna, a trenutno imamo možnost zasesti pomembno mesto bolj globalnega akterja. Le da mora biti to delovanje bolj usklajeno. Politična spretnost države je prvi faktor, ki gospodarstvenikom zagotovi uspeh in razvoj tako doma kot v tujimi.«
Nestalno članstvo Slovenije v Varnostnem svetu OZN je po njenem dobra priložnost, da se Slovenija izpostavi bolj politično in posledično tudi gospodarsko ter da neguje stara prijateljstva in stare zaveze in hkrati stopi tudi v nove meddržavne odnose, posebej z globalnega juga.
Bivša Sovjetska zveza je bila, denimo, netradiconalen trg za Janeza Škrabca, saj »je bilo od Minska do Vladiovostoka enajst časovnih pasov, a povsod rubelj, povsod Aeroflot, turisti in hoteli ...« Danes ima Riko v Minsku 70 prvovrstnih rusko govorečih inženirjev. Prepričan je, da bodo dragoceni za »jutrišnje ukrajinske posle«, kjer imajo tudi zelo močno predstavništvo. »Sicer pa morajo podjetja, kot smo mi, dodaja Škrabec, posle v glavnem dobivati doma.
Kolektor Etra je s transformatorji prisoten v več kot 40 državah na vseh petih kontinentih, glavni trgi pa so skandinavski. Novak pravi, da za domači trg štejejo Evropo: »A gremo tudi v ZDA, kjer so izzivi večji. Tja gremo za stabilnost, ne, ker bi nam bilo lepše.« Ali kot je slikovito zaključil:» Dokler kmet domačega vrtička dobro ne obdela, nima smisla v najem jemati sosedove njive.«
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji