Uspešnost podjetij splošna javnost presoja predvsem po tem, kolikšen del proizvodnje blaga ali storitev izvozijo v tujino ter kako širna je mreža njihovih kupcev po svetu. Pri tem se najpogosteje ustavi. Šele bolj poglobljene ekonomske analize ugotavljajo, kolikšno dodano vrednost prinese zunanja trgovina. Razlika je namreč, ali podjetje k nekemu globalnemu izdelku prispeva samo posamezno fazo v fizični proizvodnji, ali sodeluje na primer pri razvoju tega izdelka. To sta sicer dve skrajnosti, vmes pa je množica različno ugodnih možnosti. Prav vpetost podjetij in gospodarstev v globalne verige vrednosti (pri izvozu in uvozu blaga in storitev) pa je lahko pomemben generator razvoja in zaposlovanja.

O tem, kako se spreminjata koncept in vloga globalnih verig vrednosti po svetu in kje je v tem kontekstu Slovenija, smo se pogovarjali z ekonomistko dr. Andrejo Jaklič, profesorico in raziskovalko v Centru za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Jakličeva pojasni, koncept globalnih verig vrednosti povezuje proizvodnjo in menjavo vseh virov in dejavnosti, ki sodelujejo pri proizvodnji blaga in storitev ter njihovi dobavi, distribuciji in poprodajnih dejavnostih. V praksi se verige lahko raztezajo čez več kontinentov ali ves svet, lahko pa so vsaj v posameznih delih osredotočene na posamezne regije. Posamezne faze proizvodnje so navadno organizirane tam, kjer so viri, posledično nižje cene in konkurenčnejši ponudniki. V verige se vključujejo tako razvite kot manj razvite države, nekatere bolj z dobavo virov, druge z delovno intenzivnimi fazami, tretje s storitvami in visoko dodano vrednostjo. Obstajajo pa razlike med dejavnostmi. Proizvodnja telefonov je, na primer, zelo globalna, proizvodnja hrane in storitev pa vse bolj lokalna. Lokalizacijo proizvodnih verig so pospešile gospodarske krize in trajnostna naravnanost podjetij, posebno na Kitajskem in v Evropi.

Posledice pandemije

Pandemija novega koronavirusa je pospešila že začete trende protekcionizma, šibkega multilateralizma, okrepila je napetosti med ZDA in Kitajsko. Povečala je tveganja in stroške menjave, v globalni menjavi so se pokazala nihanja. Svetovni izvoz je lani upadel za skoraj petino. Letos se sicer spet krepi, investitorji pa ostajajo previdnejši. Podjetja, ki organizirajo verige, in investitorji čakajo in opazujejo, kako se na nove okoliščine prilagajajo države, njihovi sistemi, in iščejo primerne lokacije.



Pri globalnih verigah vrednosti Jakličeva opaža troje glavnih sprememb: lokalizacijo, internalizacijo in diverzifikacijo. »V verigah vrednosti se je v času pandemije pojavilo veliko motenj, zastojev z dobavami in višanja stroškov, v logistiki celo več kot 300 odstotkov,« sogovornica opisuje lokalizacijo. »Podjetja so želela manjše razdalje med partnerji, v nekaterih predvsem tehnološko intenzivnih panogah pa je prihajalo tudi do skrajševanja verig – manj produktivni členi so izpadli –, manjše fragmentacije in tudi do novega povezovanja, posebej delov z večjo dodano vrednostjo. Pred tem je bil glavno merilo povezovanja učinkovitost, po krizi zaradi koronavirusa pa je odločilno manjše tveganje pri pridobivanju virov v bližnjih regijah in v predvidljivih trgovinskih režimih. Nekatera območja so se spet industrializirala, oživila domačo proizvodnjo (na primer mask in medicinske opreme), na novo so se vzpostavile regionalne mreže in grozdi.«

Podjetja med epidemijo poskušajo več aktivnosti oziroma več posameznih delov in storitev opraviti znotraj svojih organizacijskih enot ali vsaj znotraj geografsko ali partnersko bolj obvladljivih okvirov – se internalizirati. Posledica je naraščanje transakcijskih stroškov in cen. Zanesljivost dobave in proizvodnje povečujejo tudi z diverzifikacijo, namreč z vzpostavljanjem vzporednih lokalnih verig, širitvijo števila ponudnikov (tudi v farmaciji in zdravstveni opremi) in vključevanjem novih lokalnih ponudnikov. Zaradi teh trendov se krepijo deleži domačih verig vrednosti.

Slovenija je močno vpeta

Slovenija je kot majhno gospodarstvo zelo močno integrirana v globalne verige vrednosti, tako na izvozni kakor uvozni strani. Agregatni podatki Svetovne trgovinske organizacije kažejo, da je indeks integriranosti več kot 52-odstoten. Pri tem se njena podjetja spopadajo z vsemi omenjenimi tveganji, rastjo cen surovin, delov, transporta, zavarovanja, z zamudami in odpovedmi dobav. Da bi zagotovili večjo zanesljivost, morajo več vlagati v odnose s partnerji, pridobivati nove. Poveden je sedanji primer iz Velike Britanije – kako se lahko veriga prekine zaradi odsotnosti na videz manj pomembnega člena: oskrba z gorivom je po brexitu pretrgana zaradi pomanjkanja (domačih) voznikov cistern.

Kako so slovenska podjetja kljubovala pandemiji, ponazori Jakličeva z anketo, ki so jo v sodelovanju z GZS opravili med podjetji konec junija po prvem valu epidemije. Prihodki od prodaje so se v povprečju zmanjšali za 17,5 odstotka, prihodki od izvoza za 13,7 odstotka, investicije za 14 odstotkov. Samo manj kot štiri odstotkom podjetij je med pandemijo uspelo prihodke povečati. V veliko podjetjih se je zmanjšalo število domačih in tujih dobaviteljev, skrčil se je produktni portfelj, inoviranje je presahnilo, umakniti se je bilo treba s tujih trgov. Le peščici podjetij je uspelo povečati portfelj svojih izdelkov in osvojiti nove trge.



Že v prvem valu epidemije so se z rastjo lahko izkazala zgolj podjetja, ki so se na krizo odzvala na več področjih: vlagala so v tehnologijo in digitalizacijo, v učenje in izmenjavo dobrih praks za ohranjanje klime, uvajala so spremembe pri upravljanju s človeškimi viri, izobraževala zaposlene, inovirala in se za skupni vstop na nove trge povezovala z zunanjimi partnerji, z dobavitelji in kupci.

Agilnost in učinkovitost

In kako na globalne verige vrednosti vplivajo sodobne tehnologije, na primer robotika, umetna inteligenca, internet stvari in 3D-tiskanje? »Sodobne tehnologije intenzivno spreminjajo način proizvodnje in porabe, spreminjajo vrsto virov, partnerjev in aktivnosti v globalnih mrežah proizvodnje. Ponujajo več priložnosti za vključevanje in povezovanje manjših ponudnikov z vseh koncev sveta,« opisuje spremembe Jakličeva.

Digitalizacija in prehod v industrijo 4.0 spreminjata obstoječe načine dela, prinašata večjo agilnost in učinkovitost, podjetja uvajajo nove poslovne modele. Nove tehnologije pospešijo in pocenijo menjavo, olajšajo koordinacijo aktivnosti in vključevanje na globalne platforme, kar prinaša izjemne koristi ekonomije obsega. Ponudniki, ki ne sledijo, bodisi zaradi tehnološke podhranjenosti bodisi prepočasnega odzivanja, so izločeni. Nepovezani ostajajo izven verig, z manjšim potencialom razvoja.



V globalne verige vrednosti so močneje vpete panoge, ki so izvozno usmerjene. V Sloveniji so to, kot pravi Andreja Jaklič, na primer kemijska industrija, proizvodnja strojev in naprav, avtomobilska in elektroindustrija. Pri tem pa se ekonomistki zdi pomembno, koliko dodane vrednosti ustvarijo domača podjetja v izvozu, kot tudi dejstvo, da tudi podjetja v predelovalni industriji ustvarijo vse več vrednosti z različnimi aktivnostmi in storitvami, ki jih razvijajo in ponujajo svojim kupcem proizvodov.

Merilo je dodana vrednost

Dodana vrednost, ki jo prinese umestitev v globalne verige vrednosti, je odvisna od tega, kako je podjetje vključeno in kaj dodaja v verigo (ali uspe svojim partnerjem ponuditi blago ali aktivnosti z veliko dodano vrednostjo, to pa so bodisi razvojne storitve in inovacijsko razvojno sodelovanje). Kar nekaj slovenskih podjetij ima pozicije razvojnih dobaviteljev, kjer ne prodajajo več le svojih proizvodov, ampak inovacije in rešitve, aktivnosti in ključne komponente, ki jih lahko partnerji uporabijo že pri dizajnu svojih proizvodov ali storitev.

Na drugi strani so faze proizvodnje praviloma manj donosne. Včasih so proizvodnjo premeščali v države z nižjo ceno dela, a se trendi zdaj spreminjajo; z avtomatizacijo in robotizacijo se seli v razvite države. Veliko dodano vrednost pa imajo faze in aktivnosti, ki so blizu porabniku; marketing, distribucija in poprodajne aktivnosti, ki morajo danes porabnika nenehno spremljati in skrbeti za njegovo celostno izkušnjo. Tudi nekaktera slovenska storitvena podjetja so zelo integrirana in visoko po dodani vrednosti, eden takih je Nicelabel, pa tudi Origin Trail.



Stroka to ponazarja s »krivuljo nasmeha«, ki kaže, da uspe največjo dodano vrednost realizirati podjetjem na začetku ali na koncu verige vrednosti. »V obdobju sodobne proizvodnje, rastoče digitalizacije in integracije poslovnih funkcij je tudi ta prispodoba že nekoliko zastarela, saj razvoj, ki je na začetku verige, nikakor ne more biti uspešen brez tesnega sodelovanja z marketingom in spremljanjem potreb in vedenja kupca, zato je morajo podjetja integrirati funkcije, tudi če so zelo specializirana,« pove Jakličeva in sklene, da poslovanje v globalnih verigah vrednosti od vseh členov zahteva večjo agilnost in spremljanje dogajanja, generiranje aktivnosti ter tudi več prizadevanja in sodelovanja.