Razvoj v maniri varstva okolja in energetske učinkovitosti

Kaj pomeni preusmeritev povpraševanja v gradbeništvu v drugačno infrastrukturo, v delovno in bivalno okolje, ki ne obremenjuje narave in je bolj prilagojeno uporabnikom, za ponudnike gradbenih storitev? Zelo pozorno spremljanje trga in tankočutno prilagajanje novim trendom; samo tisti, ki razumejo smisel krožnega gospodarstva, bodo lahko poslovno uspešni.

»Zeleno gradbeništvo, ki upošteva zakonitosti krožnega gospodarstva – predvsem večkratno uporabo gradbenih materialov in drugih reciklatov, ki se uporabljajo pri gradnjah –, je prav gotovo neobhodno za nadaljnji dolgoročni razvoj gradbene panoge,« je prepričan Gregor Ficko, direktor Zbornice za gradbeništvo in industrijo gradbenega materiala (ZGIGM) pri GZS. Sicer pa spomni, da trendi krožnega gospodarstva v gradbeništvu niso od včeraj. Že pred dobrim desetletjem so se pojavili v asfalterski industriji (uporaba železarskih in gumenih odpadkov v asfaltih), nato pa še v drugih delih panoge. Pri visokih gradnjah, denimo, so začeli množičneje ponovno uporabljati predelane gradbene odpadke. Uredba o zelenem javnem naročanju je še bolj poudarila zavezo zelenemu gradbeništvu; panoga naj bi na vseh področjih – pri načrtovanju, izvedbi in vzdrževanju – delovala v maniri zaščite okolja in energijske učinkovitosti in naj bi bila materialno bolj ali manj samopreskrbna.

Da sta zeleni prehod in digitalna preobrazba nujna za trajnostni razvoj in dolgoročni poslovni uspeh podjetij, pritrjuje tudi predsednik Inženirske zbornice Slovenije in direktor Stanovanjskega sklada RS Črtomir Remec. Kot direktor največjega stanovanjskega sklada, ki mu je še posebej blizu stanovanjska gradnja, ima pred očmi tudi dejstvo, da se okolju prijazna gradnja razvija v človeku prijazno gradnjo. Ob naravnih materialih in energiji iz obnovljivih virov prihajata v ospredje tudi bivalno ugodje in počutje uporabnikov. To je težje meriti, zato ponudniki gradbenih storitev procese nadgrajujejo s sociološkimi in psihološkimi pristopi.

Spremembe povsod

Spremembe se dogajajo v vseh segmentih panoge, opažata sogovornika. Njihov obseg in dinamika sta odvisna od udeležencev v postopku graditve: projektantov, izvajalcev in tudi od investitorjev, predvsem pa od njihovih razvojnih sodelavcev. Pri tem pa so objekti visokogradenj zaradi svoje specifike in raznolikosti vgrajenih materialov in izdelkov v prednosti pred klasičnimi inženirskimi objekti.

In kako se v času spreminjajo postopki, način dela, vgradni materiali? Gregor Ficko pojasni: »Razvoj tehnoloških postopkov gradnje, gradbenih materialov in posodobitev načina dela se prilagaja zahtevam zelenega gradbeništva že v fazi načrtovanja in projektiranja, da o sami izvedbi ne govorimo. Cilji tega razvoja so čim manjša poraba energije, proizvodnja energijsko učinkovitih in zaščitnih gradbenih materialov in izdelkov. V končni fazi pa morajo zgrajeni gradbeni produkti ustrezati zahtevnim okoljskim in energetskim standardom samopreskrbnih objektov, kar velja še posebej za objekte visokogradnje, kot so stanovanja, javne stavbe, socialne stavbe.«

Čeprav gradbinci nenehno uvajajo nove tehnologije in postopke dela, ki terjajo drugačne kakovostne gradbene materiale, investitorji še vedno lahko izbirajo med visokotehnološkimi in sonaravnimi postopki in materiali, dodaja Remec še en pomemben aspekt pozitivnih sprememb.

Medtem ko po Fickovem mnenju pandemija covida-19 ni imela večjega vpliva na razvoj zelenega gradbeništva, kajti »to bi se razvijalo in uveljavljalo ne glede na pojav korone«, je po Remcu stihijsko pospešila investicije na vseh področjih, dodatno pa prilivajo olje na ogenj še inflacijska pričakovanja in nebrzdane podražitve materialov in energije. »Za nameček poslušamo še mamljive politične obljube pred volitvami, ki jih bo ob pričakovanem proračunskem primanjkljaju zelo težko uresničiti. Tudi kapacitete gradbenih podjetij so omejene in prihod tujih velikanov bi lahko povzročil še kakšen propad domačih gradbenih podjetij, ki so se po zadnji krizi komaj pobrala,« je kritičen prvak inženirskega ceha.

Za ohranitev konkurenčnosti

»Težave nastajajo pri ponudnikih zunaj območja EU,« razmišlja o konkurenčnosti domačih podjetij Ficko. »Podjetja s tretjih trgov – Turčije, Kitajske – imajo veliko finančno podporo matičnih držav, saj je njihov primarni cilj, da z izvajanjem določenega projekta vstopijo na trg EU. Tedaj se lahko pojavijo dampinške ponudbe, predvsem na račun poceni delovne sile, in tem naša podjetja ne morejo slediti. S takšnimi primeri smo se v Sloveniji že srečali. Težava je tudi, da tuji ponudniki ne spoštujejo naše delovne zakonodaje, saj jih domače inšpekcijske službe praviloma slabo in neučinkovito kontrolirajo.«

Tudi zato se slovenska gradbena podjetja trudijo slediti trendom vse večje digitalizacije procesov in poslovanja, saj se zavedajo, da bodo brez digitalne nadgradnje nekonkurenčna v primerjavi s tujimi tekmeci. Prikrajšana bi bila lahko tako na domačih kot tujih trgih, je prepričan Gregor Ficko.

Remec, ki ima kot direktor državnega stanovanjskega sklada in naročnik odličen vpogled v aktualno tehnologijo gradnje, pravi, da pri gradnji javnih najemnih stanovanj večinoma že uporabljajo tehnologijo BIM (building information modeling). Gre za informacijsko modeliranje, pri katerem je mogoče s pomočjo tridimenzionalnih modelov zgradb ali infrastrukture, v katerih so vsi elementi opredeljeni z določenimi atributi, virtualno prikazati časovni potek gradnje in njeno finančno spremljanje. To tehnologijo uporabljajo tako projektivna kot gradbena podjetja in upravljavci tudi pri vseh večjih infrastrukturnih projektih, od Karavank in drugega tira do energetskih objektov. Vsekakor pa je, se zaveda Remec, to bistveno večji zalogaj za manjša podjetja kot za večja, tako kadrovsko kot tudi finančno.

Ozka grla

In kaj utegne biti ozko grlo pri nadaljnjem razvoju in rasti panoge? Gregor Ficko izhaja iz pred leti že sprejetega, a sčasoma tudi že prezrtega zlatega investicijskega pravila v gradbeništvu: »Če se bodo investicije v Sloveniji izvajale z uravnoteženo večletno dinamiko, ki bo omogočala normalen razvoj gradbenih podjetij, ne bo težav. Če pa bomo spet priča zgodbi iz obdobja Pahorjeve vlade, ki je med krizo popolnoma ustavila vse investicije in zadušila številne multiplikativne učinke gradbeništva, namesto da bi po zgledu new deala zgradila manjkajočo infrastrukturo, ki bi jo v času covidne krize krvavo potrebovali, se bo razvoj panoge obrnil navzdol.«

Po Remcu pa so ozko grlo že zamujene razvojne in kadrovske priložnosti (sosednje države nas tu prehitevajo), zato je nujno takoj vzpostaviti sodelovanje gospodarstva, stroke in politike. »To se je izkazalo že v zadnji krizi z uspešnim delovanjem Zbora za oživitev in razvoj gradbeništva na pobudo Inženirske zbornice Slovenije in s sodelovanjem številnih partnerjev od fakultet, strokovnih združenj, zbornic, podjetij do politike, ki je veliko zahtevanih ciljev vnesla v koalicijsko pogodbo.«

Razmah panoge naj bi spodbudila tudi nova gradbena in okoljska zakonodaja, novi gradbeni zakon in zakon o urejanju prostora, ki se bosta začela uporabljati s 1. junijem. Deležniki in stroka so tvorno sodelovali pri njuni pripravi, a z nekaterimi predlogi niso prodrli. Zato zdaj čakajo, kako se bodo spremembe obnesle v praksi. Sicer pa sta po Fickovem mnenju slovenska gradbena in prostorska zakonodaja preveč odvisni od vplivov politike, ki po vsakokratnem nastopu svojega novega mandata vedno želi kaj »izboljšati«​ in popraviti, pa še sama ne ve, kaj, niti, kaj hoče s tem doseči. Remec pa dodaja, da sta za razmah dejavnosti poleg zakonodajnega okvira zelo pomembna tudi tehnološki in kadrovski razvoj projektivnih in gradbenih podjetij.