Če želimo napredek, Krško ne more biti edina lokacija za jedrsko tehnologijo

Danijel Levičar, poslovni direktor Gen energije, poudarja, da je treba povečati vlaganja v proizvodne vire elektrike in doseči energetsko neodvisnost. Zato je treba pospešiti postopke v zvezi z JEK2, sicer se leta 2027, ki ga ministrstvo za infrastrukturo postavlja kot rok, sploh ne bo dalo odločati o gradnji. Levičar predlaga vsaj še en državni prostorski načrt, za Šoštanj, in veliko novih elektrarn na obnovljive vire energije.

Kako poslujete zdaj, ko je nuklearka v remontu, cene energije na trgu pa so ponorele?

Remont je nujno potreben za nadaljnje obratovanje jedrske elektrarne. Gre za redno in dolgo načrtovano aktivnost, predvsem za zamenjavo izrabljenega goriva. Ne gre pa pozabiti, da je ta remont tudi naložba v največji nov vir energije v Sloveniji v nekaj letih. Z zamenjavo visokotlačne turbine bo namreč NEK dobila deset megavatov (MW) moči za proizvodnjo pasovne nizkoogljične energije, kar je ekvivalent eni novi hidroelektrarni na Savi oziroma sončnim elektrarnam s skupno nazivno močjo 100 MW. Največja sončna elektrarna v Sloveniji, za primerjavo, je v gradnji ob HE Brežice, z nazivno močjo šestih MW, deset MW v jedrski elektrarni pa pomeni od 15- do 20-krat več energije, in to pasovne. Tega ne obešamo na veliki zvon, čeprav bomo teh deset MW v kriznih razmerah krvavo potrebovali.

Kolikšen pa je vložek, v primerjavi?

To je neprimerljivo. Nova visokotlačna turbina je naložba, ki se najbolj izplača.

Kaj se dogaja s trgom in kako plovete po njem?

Izjemno zahtevne razmere terjajo še dodatno skrbnost. Energijo zagotavljamo z vsemi našimi elektrarnami. Vse druge remonte in revizije, ki niso nujni, odmikamo na kasnejše termine, tako skrbimo za stabilnost in zanesljivost elektroenergetskega sistema. Na ta način tudi znižujemo cene. Vsaka elektrarna, ki izpade, pomeni nov pritisk na cene.

Tudi vi morate spoštovati pogodbe in kupcem dostaviti kupljeno energijo.

Trg elektrike je tak, da se jo zakupi tudi tri leta vnaprej, tako zagotavljamo predvidljivost cen, korist je pa tudi bolj predvidljivo poslovanje naših poslovnih odjemalcev. Portfelj elektrike sicer zapiramo do zadnjega dne, da vključimo še delovanje hidroelektrarn. Če je njihova proizvodnja nizka, moramo na trgu kupiti več elektrike, če je visoka, lahko nekaj elektrike še prodamo.

S čim pokrivate izpad NEK?

Remont vselej načrtujemo v hidrološko ugodnih mesecih, aprila ali oktobra. Pasovno energijo nadomeščamo s hidroelektrarnami (HESS in Savske elektrarne), obratovanjem Termoelektrarne Brestanica, dodatno energijo pa smo že zagotovili z nakupi na trgu.

Vse države, ki nas obkrožajo, so uvozno odvisne. Trg mora biti kar zahteven.

Cene elektrike so ekstremno visoke, toliko, da se vsi zavedamo, da so nevzdržne. Da je prišlo do tega, pa ni naključje. V energetski stroki vlada konsenz, da je bila energetska kriza spodbujena s pomanjkanjem plina in državami, ki so odvisne od plina za proizvodnjo elektrike. V času suše in za čas remonta smo morali tudi mi kupovati to dražjo elektriko. Visoke cene kažejo na pomanjkanje nečesa na trgu. Vsi smo bili prisiljeni kupovati, kar je posledica tega, da v 20 letih nihče ni vlagal v velike nove vire. Vlagali so v razpršene vire, pri katerih je nazivna moč velika, proizvodnja pa majhna. Slovenija bo morala sama poskrbeti za svojo preskrbo. Pred krizo so bile cene 20 let izjemno nizke, med 20 in 50 evri za megavatno uro (MWh). To je čudovito za gospodarstvo in gospodinjstva. Proizvodnja si je na drugi strani pokrila proizvodne stroške, ni pa bilo nobenega investicijskega dodatka, nobene investicijske spodbude, zato ni bilo vlaganj. Investirali so v OVE …

Ki so bili subvencionirani.

Ne samo to, bili so postavljeni zunaj trga. Imeli so svoj trg in bili prednostno dispečirani. Energetski del ni investiral, če pa je, je investiral v plin, ker so bile te naložbe najhitrejše in navidezno najcenejše. Da je bila to strateška napaka, se je pokazalo šele zdaj. Zdaj je evropska komisija cene omejila na 180 evrov na MWh, kar je še sprejemljivo. V pasu med 100 in 180 evri je veliko prostora za naložbe, razmere pa so take, da bi danes vsak kupil elektriko po 180 evrov, če bi jo dobil. V 20 letih je tako cena le nekaj mesecev taka, da spodbuja naložbe. Ob dejstvu, da bo poraba elektrike rasla.

Vlade regulirajo cene, ene za gospodinjstva, druge za gospodarstvo. Je trg mrtev?

Trg je bil močno izkrivljen, na cedilu je pustil vse deležnike. Vlada pa je regulacijo cen za gospodinjstva in male poslovne uporabnike lahko sprejela zgolj zaradi domače proizvodnje elektrike. Če bi bila Slovenija zelo uvozno odvisna, bi morali kupovati elektriko po 300, 400 ali 500 evrov na MWh. Ker imamo domače vire, ki jo proizvajajo za manj kot 100 evrov na MWh, imamo lahko tudi regulirane cene.

V Evropi postajamo nekonkurenčni ameriškim in kitajskim podjetjem

Danes slovenska proizvodnja ščiti odjemalce pred podivjanim trgom. Vlada gre v prenovo NEPN, smiselno bi bilo, da tokrat primerno obravnava tudi uvozno odvisnost. Energetska neodvisnost je ravno tako pomembna kot podnebna nevtralnost. Trenutni NEPN pa predvideva povečanje uvozne odvisnosti s 15 na 25 odstotkov. Na GZS in v Gen energiji smo opozarjali že ob pripravi tega dokumenta, da to ni v nacionalnem interesu. Energija, hrana in voda so strateške dobrine, o teh pa se stroka strinja, da je desetodstotna uvozna odvisnost zgornja meja. Iti v smer dodatne odvisnosti pomeni, da te upravlja nekdo drug. Nemško energetiko danes upravlja nekdo drug in to je vseevropski problem.

V NEPN sta dva scenarija, eden združuje OVE s plinom, drugi z jedrsko energijo. Kriza je pokazala tudi to, da so OVE prava smer, vprašanje pa je, kateri stabilni vir jih bo spremljal. Zdaj smo dobili praktičen prikaz, katera smer je prava. Vsem na očeh se je scenarij OVE s plinom pokazal za neustreznega, zlasti zaradi večje uvozne odvisnosti, plin pa je, ne nazadnje, fosilni vir. Na drugi strani imamo kombinacijo OVE in jedrske energije, s katerimi lahko dosežemo energetsko neodvisnost in podnebno nevtralnost. S to kombinacijo najbolje odgovarjamo na izzive prihodnosti in leta 2035 popolnoma razogljičimo slovensko energetiko. Tretja možnost je, da ne naredimo nič. V tem primeru bomo z izstopom iz premoga leta 2033 kar 60-odstotno uvozno odvisni, manjkalo nam bo deset TWh elektrike.

Jedrska elektrarna Krško bo v remontu do 2. novembra. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kako konkretno preprečiti ta zadnji scenarij?

Maksimalno je treba pospešiti umeščanje OVE v prostor in povečati naložbe vanje. Hidroelektrarne na spodnji Savi je treba zgraditi do konca in postaviti še kakšno na srednji Savi. Pospešiti je treba tudi postopke za postavitev druge jedrske elektrarne. To bi nam zapolnilo vrzel, ki jo bo povzročil izstop iz premoga, in nam leta 2035 omogočilo energetsko neodvisnost. Vmes pa bo treba sprejeti še kakšno odločitev za naprej.

A najprej smo pri podaljšanju delovanja sedanje jedrske elektrarne. Evropska komisija pričakuje, da bodo vse jedrske elektrarne, ki bi jim podaljšali obratovanje, ustrezno poskrbele za odpadke.

Slovenija ima program, po katerem bo zgradila odlagališče za nizko in srednje radioaktivne odpadke (NSRAO) iz NEK in drugih ustanov. Trenutno imamo NSRAO varno spravljene v NEK. Imamo tudi prostorski načrt in gradbeno dovoljenje za gradnjo odlagališča NSRAO v Vrbini. Še več, imamo tudi denar za to naložbo. Država pričakuje od nas, da zberemo denar za razgradnjo in odlaganje odpadkov. To je Gen energija naredila. Tveganje, ki ni v rokah Gen energije ali NEK, pa je gradnja odlagališča. To je v rokah države in nanj nimamo vpliva. Pripravljeni smo pomagati, da Agencija za radioaktivne odpadke to skladišče čim prej zgradi. Navsezadnje tudi prostora v NEK ni neskončno veliko. Po meddržavni pogodbi bo Hrvaška do leta 2025 prevzela in odložila svoj del odpadkov, Slovenija pa svojega. Potem NSRAO ne bodo več težava. Po 300 letih bodo postali navaden odpadek.

Nuklearka v remont in povečanje moči

Z izrabljenim gorivom pa ravnamo glede na strategijo o ravnanju z radioaktivnimi materiali kot s strateško rezervo. V energetskem dovoljenju za drugo jedrsko elektrarno je zahteva, da ima novi blok možnost uporabe recikliranega goriva. Tako bi iz NEK vzeli izrabljeno gorivo, ga reciklirali in uporabili v novi elektrarni. Gorivo je mogoče reciklirati večkrat, za ostanek pa iščemo rešitve.

Čehi promovirajo zamisel nekaj inovatorjev, ki izrabljeno gorivo uporabljajo za ogrevanje.

Ta projekt poznam že več let. Izrabljeno gorivo, ki bi ga sicer lahko reciklirali, oddaja nekaj toplote. Najbolj preprosto je, da postaviš izmenjevalec in segrevaš vodo. A za to bi bilo dobro pripraviti kakšen pilotni projekt.

Za to bi bilo treba odpadke preseliti nekam, kjer je dovolj odjema toplote. Bo novi blok lahko zagotavljal daljinsko ogrevanje?

V resnici preverjamo vse možnosti hibridnega delovanja JEK2. Ne samo za daljinsko ogrevanje, temveč tudi za dobavo pare za industrijo in proizvodnjo vodika. Za elektrolizo gre zelo veliko energije. Vsi ti hibridni sistemi so možnost. Vendar bomo za dejanske možnosti morali najprej izbrati dobavitelja.

Vlada gre v prenovo NEPN, smiselno bi bilo, da tokrat primerno obravnava tudi uvozno odvisnost, saj je energetska neodvisnost ravno tako pomembna kot podnebna nevtralnost, pravi Danijel Levičar, poslovni direktor Gen Energije. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Sedanja NEK povečuje moč, dodajate še JEK2. Že ob letošnji suši je bilo veliko nukleark ustavljenih. Save ne smete segreti še bolj, sicer ne bo okoljskega dovoljenja.

NEK je dokazala, da lahko obratuje s polno močjo tudi ob najnižjih pretokih Save v 70 letih. To je omogočila še tretja serija hladilnih celic, to je naložba, ki se nam je vrnila že v enem letu. JEK2 pa Save ne bo več obremenjevala, saj ima predviden pasivni način hlajenja oziroma hladilni stolp. Nekaj vode sicer izhlapi, zato bo JEK2 porabila kubični meter vode na sekundo. Za namakanje lahko iz Save vzamejo štiri kubične metre vode na sekundo. Jasno je, da smo morali o tem veliko razmišljati.

Kako daleč je projekt?

S projektom smo na začetku. Julija 2021 smo končali fazo priprav na strateško odločanje in pridobili energetsko dovoljenje za projekt JEK2. To je podlaga za aktivnosti, ki jih trenutno izvajamo. Delamo vse potrebno, da bi se leta 2027 lahko odločili za gradnjo. Dali smo pobudo za pripravo državnega prostorskega načrta (DPN) na ministrstvo za infrastrukturo, to pa je pobudo posredovalo na ministrstvo za okolje in prostor. Od marca se pri tem ni nič spremenilo. JEK2 nima prioritete, ki bi si jo želeli. JEK2 potrebujemo do leta 2033, ko prenehamo uporabljati premog. To je v energetiki tako rekoč jutri, zato moramo začeti pripravo DPN danes. JEK2 je sicer medgeneracijski projekt, načrtujemo za današnje in prihodnje generacije, tako kot so pred nami delali zase in za nas.

Referendum?

Ljudje v Sloveniji so zelo bistri, kar zadeva energetiko, bodo že izbrali pravo pot. Za Gen energijo pa je takšna ali drugačna odločitev usmeritev, kam je treba iti. Če nimamo strategije, pa imamo problem.

Evropska in naša politika kažeta namen dobičke proizvajalcev obdavčiti, da bi financirali regulirane cene.

Financiranje regulacije končnih cen elektrike v Sloveniji še ni dogovorjeno. Jasno je le, da regulacija za gospodinjstva in male poslovne odjemalce brez domače proizvodnje ne bi bila mogoča.

Predsednik uprave NEK Stanislav Rožman vidi male reaktorje v vseh mestnih občinah. Kaj se dogaja na tem področju?

V skupini Gen pozorno spremljamo razvoj novih jedrskih tehnologij. Ravno zato smo letos pripravili pregled tehnologij malih modularnih reaktorjev (SMR) in preučili uporabnost teh dizajnov tudi za gradnjo JEK2. Ti novi dizajni kažejo izjemno inovativnost, našteli smo od 60 do 70 projektov. Rešitve gredo v smeri pomanjšanega reaktorja tretje generacije (kot NEK) pa tudi četrte generacije. Najbližji dejanski izvedbi pa so majhni tlačnovodni reaktorji. Večina dizajnov je v fazi licenciranja. Te projekte bo treba še izvesti, pilotni projekti pa morajo nekaj časa delovati, da dokažejo svoje prednosti in pomanjkljivosti. Potem pričakujemo tudi komercialno dobavljivost.

Energetska politika Nemčije vse bolj kaotična

To pa pomeni leto 2040 ali še kasneje.

Če bodo pohiteli, bo ta proces hitrejši kot pri velikih elektrarnah. Glede na to, koliko vlagajo vanje, bi lahko imeli prve komercialne projekte že leta 2035. To je za JEK2 prepozno, poleg tega se Slovenija s svojimi viri ne more odločiti za pionirske projekte, ki nosijo višjo stopnjo tveganja in višjo ceno. Mi se odločamo za preverljive tehnologije, ki so se že izkazale. Pri takih smo tudi najbolj prepričani, da bodo spoštovali roke in investicijske vrednosti.

Vizija gospoda Rožmana pa se bo uresničila. Če želimo biti napredni, Krško ne more ostati edina lokacija za jedrsko tehnologijo. Tudi drugod bo treba nadomeščati vire. Na energetiko gledamo preveč le skozi bilance, koliko proizvedemo in koliko porabimo. V sistemu potrebujemo močnostne podporne točke, velike mase z inercijo, ki vzpostavljajo stabilnost sistema. Danes imamo dve močnostni točki, NEK in Teš. Nič ne bi bilo narobe, če bi danes začeli pripravo DPN za SMR v Šoštanju. To je opremljena energetska lokacija, ima tudi usposobljen energetski kader.

Jedrska elektrarna Krško. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kaj pravi industrija, o kateri pravite, da mora soodločati v pripravi energetskih načrtov?

V Sloveniji ima industrija bistveno večji delež od povprečja v EU, tako po prihodkih kot zaposlenosti, ima tudi relativno visoko dodano vrednost. Industrija si želi predvidljiv, zanesljiv in cenovno dostopen energetski sistem. Kako bo slovenska industrija konkurirala z ameriško ali kitajsko, če plačuje desetkrat dražjo elektriko? Tudi gospodarstvu je treba dolgoročno pomagati, da bomo preprečevali krize, se je treba opreti na domače vire. To na GZS sporočamo vladi. To je prioriteta, boljšega časa ne bo. Naj se to vključi tudi v NEPN, ki je osnova za črpanje evropskega denarja.

Kaj pa se dogaja na jedrskem področju? Je odnos kaj drugačen?

Opažam, da se odnos do jedrske energije zelo spreminja. Na posvetih so vse dvorane, kjer se govori o SMR, premajhne, mlade to izjemno zanima. Jedrska energija ni več le sprejemljiva, postala je zanimiva in perspektivna. Uveljavlja se spoznanje, da brez jedrske energije ne bo šlo. Gradijo Francozi, Čehi, Poljaki, Madžari, Britanci, Turki, Slovaki in še kdo. Ne nazadnje tudi javnomnenjske raziskave v zadnjem letu kažejo značilno višji odstotek podpornikov jedrske energije kot pa nasprotnikov.

Druga nuklearna elektrarna lahko zrase do 2033

Madžari in Turki imajo ruske dobavitelje, ki pa bodo drugje izločeni iz tekmovanja za posel.

Spremljamo, kako se evropske države odločajo za projekte. Konkurenčna zakonodaja je zelo dobra za nabavo pisarniškega materiala, ni pa prirejena za tako strateške projekte. Vsaka država zato ravna po svoje, Madžari so direktne pogovore z Rosatomom in izbiro ruske tehnologije utemeljili s poznavanjem in obvladovanjem obstoječe ruske tehnologije ter dolgoročnim odnosom. Poljaki imajo z Rusi negativne izkušnje, zato se obračajo na ZDA.

Take odločitve so zelo dolgoročne, pri njih ne sprejmeš le sodelovanja z dobaviteljem tehnološke opreme, za 100 let se poročiš z državo dobavitelja. Zato je treba biti izjemno previden, presoditi, ali je ta država stabilna, ali smo z njo v dobrih odnosih. Zdaj imamo pet dizajnov, ki ustrezajo energetskemu dovoljenju: francoskega, korejskega, ameriškega, ruskega in kitajskega. Danes kaže, da je Rusija težje sprejemljiva partnerica. Čehi in Nizozemci so iz svojih razpisov izločili tudi Kitajsko, saj so presodili, da v pogledu strateških povezav Kitajci niso zaželeni. V EU se Korejci, Američani in Francozi kažejo kot najbolj sprejemljivi za dolgoročen odnos.