Nuklearka v remont in povečanje moči

Jedrska elektrarna Krško (NEK) že 40 let zagotavlja stabilno in varno oskrbo z elektriko; tudi letos je v eni najhujših suš dokazala, da se je nanjo mogoče zanesti. Oktobra ji bodo zamenjali izrabljeni del goriva in opravili predpisano vzdrževanje opreme in struktur, med večjimi projekti pa je tudi zamenjava visokotlačne turbine, ki prinaša povečanje moči. Še zadnja rezerva za povečanje zmogljivosti, pravi predsednik uprave NEK Stanislav Rožman, ki verjame, da bodo prihodnje leto vstopili v nov 20-letni cikel obratovanja.

Priprave na remont so v polnem teku, v NEK je že precej živahno. Kaj bo sestavljalo ta remont?

Priprave so se začele že pred več kot letom dni; to, kar vidite, pa so pripravljalna dela za načrtovano izvedbo projektov, ki so pred nami.

Kaj boste postorili? Slišati je, da boste povečali moč elektrarne, kar je v teh časih pomembna stvar.

Remont, ki se odvija vsakih 18 mesecev, ima natančno opredeljeno vsebino. Nekatere vsebine so standardne, druge pa tako rekoč unikatne, to so projekti, ki jih izvajamo prvič. Letošnji remont bo trajal predvidoma 32 dni, od 1. oktobra do 2. novembra. Med standardne vsebine spada zamenjava goriva, to je tudi tista vsebina, ki diktira pogostnost remontov. Energijski potencial goriva v NEK zadostuje za 18 mesecev delovanja, potem je treba določen del goriva zamenjati. To je osnovna aktivnost, zaradi katere se remontu vsakih 18 mesecev ni mogoče izogniti. Med standardne vsebine sodi tudi preventivno vzdrževanje opreme, ki ga je zelo veliko; v mislih imamo rotirajočo opremo, od množico črpalk, različnih motorjev in ventilatorjev. Merilne, regulacijske in stikalne naprave ter procesna računalniška oprema je naslednji velik obseg. S preventivnimi zamenjavami določenih delov zagotovimo stabilno in varno delovanje elektrarne v naslednjih 18 mesecih. Tretji sklop je preverjanje integritete konstrukcijskih materialov, predvsem materialov primarnega kroga in reaktorskih delov ter uparjalnikov, vse z neporušitvenimi metodami. S tem ugotavljamo morebitne degradacije v strukturi materialov, ki bi lahko pomenile najavo potrebe po zamenjavi določenih struktur. Številne od teh aktivnosti so predpisane z našimi tehničnimi specifikacijami oziroma z zakonom o jedrski in sevalni varnosti.

Ob omenjenih standardnih aktivnostih bodo potekale še različne tehnološke posodobitve ali projekti. Letos je eden od ključnih projektov zamenjava visokotlačne turbine, ki bo predvidoma prinesla tudi povečano moč elektrarne za od 10 do 12 megavatov (MW). To je v bistvu še zadnja možnost za povečanje zmogljivosti nuklearke. Nuklearka bo dosegla največjo mogočo moč, ki jo lahko dosegajo dvokrožne nuklearke po svetu. Dosegli bomo približno 735 MW, kar pomeni elektrarno z največjo močjo v Sloveniji in širši regiji. Kot takšna je elektrarna dejavnik stabilnosti ne le v oskrbi z energijo, temveč tudi pri stabilnosti prenosnega elektroenergetskega sistema.

Deset MW je polovica moči malo večje hidroelektrarne, koliko sončnih elektrarn je to, pa je najbrž nesmiselno vprašanje.

Zelo težko je povečano moč nuklearke izraziti v številu sončnih elektrarn. Pojem sončne elektrarne je namreč zelo raztegljiv. Sončna elektrarna je lahko nekaj panelov na strehi zasebne hiše ali pa plantaža solarnih modulov večjih razsežnosti. Če bi hoteli ta dva vira primerjati, gotovo lahko govorimo o plantaži solarnih modulov večjih razsežnosti, dvakrat toliko, kot bo sončna elektrarna na nasipih hidroelektrarne Brežice, ki bo imela moč približno 6 megavatov.

Energetiki pravijo, da ta zamenjava ni mogoča. Sončne elektrarne ne delujejo ponoči, zelo so tudi odvisne od vremena.

Govoriti o enakovrednosti je pravzaprav nesmiselno, saj ima vsak vir svoje značilnosti. Sončne elektrarne imajo sicer simbolni pomen zelenega prehoda pri proizvodnji elektrike, so pa zelo odvisne od vremenskih razmer, čas obratovanja je zelo spremenljiv že na dnevni osnovi, saj ponoči proizvodnje ni, podnevi pa je proizvodnja v povprečju šest ur, če so razmere ugodne. Na sezonski ravni pa so pozimi razmere za proizvodnjo bistveno slabše kot poleti. Sončne elektrarne seveda imajo svojo vlogo in svoje mesto, so zaradi nizkega ogljičnega odtisa okoljsko nevtralne, vendar za zanesljivo oskrbo potrošnikov potrebujemo zanesljiv vir, ki zagotavlja pasovno energijo 24 ur na dan in 365 ali 366 dni na leto. To so jedrske elektrarne, žal pa v teh kriznih razmerah vedno bolj tudi elektrarne na fosilna goriva, na premog in plin ali kurilno olje. Stabilnost, zanesljivost in funkcionalnost elektroenergetskega sistema pač lahko zagotavljajo različni viri.

Druga ekipa bii lahko podaljšanje pripravila nuklearko še za 20 let, do 2063, meni Stanislav Rožman. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Veliko držav se odloča za podaljšanje delovanja obstoječih jedrskih elektrarn, čedalje več držav je tudi za gradnjo novih.

Dva vidika sta. Kar se tiče strateških načrtov za prihodnost, ki jih spodbuja energetska kriza, je jasno, da se Evropa prebuja iz sanj in zablod preteklosti, se končno postavlja na realna tla. Trudi se sprejemati pragmatične in dolgoročno vzdržne odločitve, tokrat bolj intenzivno kot nekoč v korist jedrske energije. To se seveda dogaja ob spoznanjih, ki jih spremljajo zmanjšane dobave plina z ruskega prostora in ob krizi, ki je nastala. Res, številne države revidirajo svoje energetske koncepte, vanje uvrščajo jedrsko energijo, tako podaljšanja obratovanja obstoječih kot gradnjo novih jedrskih elektrarn. Nacionalni koncepti so še vedno zelo različni, so bili in bodo tudi v prihodnje glede na naravne danosti in geostrateški položaj držav. Slovenija je pred leti pravilno začrtala svojo energetsko strategijo, saj ta temelji na sobivanju obnovljivih virov in jedrske energije ter postopnem opuščanju fosilnih goriv. Ta koncept je treba le uresničiti, z bolj odločnimi koraki, kot se to odvija. Politične odločitve o jedrski prihodnosti še vedno manjkajo, trenutno ta tema ni visoko prioritetna pri nas.

Za NEK dovoljenja za podaljšanje obratovanja še ni. Kaj se dogaja?

Smo v zaključni fazi postopkov. Ne soočamo se s kakšnimi resnimi težavami. NEK bo prihodnje leto vstopila v novo 20-letno obdobje obratovanja do 2043 ob pogoju, da bomo izvedli vse postopke, ki so predpisani. Naše prioritete v povezavi s tem so dokončanje tehnološke nadgradnje, ki ima varnostni predznak. To je projekt minulega desetletja in je zdaj praktično končan. Kar še ostane, je dokončanje gradnje suhega skladišča za izrabljeno jedrsko gorivo. To skladišče bo nared do konca leta, prve premestitve izrabljenega goriva vanj bomo izvedli v prvem kvartalu prihodnjega leta. Tehnološka nadgradnja je torej realizirana in pod nadzorom, izpolnjene so zahteve Uprave za jedrsko varnost in pričakovanja Evropske komisije, zapisana v pravilih taksonomije zelenih naložb. Vse jedrske elektrarne, ki vstopajo v podaljšano obratovanje, morajo izvesti varnostno tehnološko nadgradnjo. Mi smo s tem med prvimi v Evropi.

Drugi del je zakonsko predpisan celovit varnostni pregled, ki se izvaja vsakih deset let. Sistematični pregled je analitično zaključen in bo potrjen v prihodnjem letu. Po zakonu je predpisanih 17 varnostnih kazalcev, ki jih je treba ovrednotiti. Vse elaborate smo že predali Upravi za jedrsko varnost, odobritve pričakujemo, kot rečeno, v začetku prihodnjega leta. Opredeljen bo tudi akcijski načrt izboljšav za prihodnjih deset let, ki ne bi smel biti pretežak niti finančno niti tehnično.

Tretja obveznost je pridobitev okoljevarstvenega soglasja. Z odločbo Agencije za okolje smo začeli celovito presojo vplivov podaljšanja obratovanja NEK na okolje, upoštevajoč tudi vse konvencije, od Aarhuške do konvencije ESPO. Temeljno izhodišče presoje so nespremenjeni vplivi na okolje glede na sedanje stanje. Smo v zaključni fazi postopka. Opravljeni so vsi strokovni dialogi v okviru čezmejnih presoj vplivov na okolje. Za ta postopek so se prijavile vse sosednje države in Nemčija, ki jo seveda zelo zanima, kaj se dogaja na področju uporabe jedrske energije. Strokovni dialogi in javne razprave pri nas in v tujini so končani, pridobili smo tudi vsa mnenja pristojnih organov v teh državah.

Ta mnenja niso zavezujoča za projekt.

Niso zavezujoča, pomembneje je, da niso negativna. To je spodbudno. Ves postopek vodi ministrstvo za okolje in prostor. Načrt je, da okoljevarstveno soglasje dobimo do konca leta. Trenutno usklajujemo tekst soglasja. Predvsem se ukvarjamo z metodologijo merjenja temperaturnega prirasta reke Save. Ta metodologija mora biti izvedljiva in dovolj natančna. Časovnica je bila opredeljena pred dvema letoma.

Glavni očitki okoljevarstvenikov so že vseskozi neobstoj skladišča za nizko-, srednje- in tudi visokoradioaktivne odpadke, pa tudi, kot pravijo, »kuhanje Save«.

Kar zadeva jedrske odpadke, so jedrske elektrarne edini industrijski objekti, ki imajo brezhibno poskrbljeno za varno skladiščenje ali odlaganje odpadkov brez vplivov na okolje. Radioaktivni odpadki niti slučajno niso vsebinski problem obratovanja jedrskih elektrarn. Velike skrbi in strahovi so potencirani s strani okoljevarstvenih organizacij, češ da ni dolgoročno trajno poskrbljeno za odlaganje radioaktivnih odpadkov. Skrbi jih, kaj bo čez 1000 let. Tudi za to že danes obstajajo rešitve. Gre torej za tendenciozno ustvarjen problem, ki nima realne teže in na katerem se gradi opozicija jedrski energiji. Za naše odpadke je in bo brezhibno poskrbljeno – tudi v prihodnjih 20 letih obratovanja kot tudi kasneje.

NEK je letos pokazala svojo vlogo na najboljši mogoč način. Vse poletje, ko so temperature presegale 35 stopinj Celzija, ko so bili pretoki Save vsega 35 kubičnih metrov na sekundo, je NEK brezhibno obratovala na polni moči, ne da bi presegala katero od predpisanih okoljskih omejitev iz obratovalnega dovoljenja oziroma okoljevarstvenega soglasja. Na najboljši mogoč način smo pokazali, da lahko obratujemo tudi v takih razmerah. Izbrali smo pravo konfiguracijo hlajenja v kombinaciji s hidroelektrarnami na spodnji Savi. Ponoči so se akumulacijska jezera polnila, podnevi pa so hidroelektrarne pomagale uravnavati dnevni pretok Save, da smo lahko obratovali s polno zmogljivostjo. To je bil primer uspešnega sodelovanja in optimalnega obratovanja ter sobivanja. Tako smo bili steber zanesljive oskrbe skozi celotno obdobje. Zdaj je to za nami in vstopamo v drugačne razmere, vode je spet dovolj.

Letos so se zaradi suše drugje ustavljale tako hidroelektrarne kot jedrske elektrarne.

NEK je na letni ravni obratovala z več kot 90-odstotno razpoložljivostjo, kar je več kot vsaka druga elektrarna. Preteklo soboto smo dosegli 500 dni obratovanja s polno močjo brez prekinitve. 500 dni! To je podatek, ki kaže zanesljivost, stabilnost oskrbe. Naša zaloga jedrskega goriva pokrije 18 mesecev obratovanja in ni odvisna od geopolitičnih konfliktov. To so dejstva, ki jih danes tudi javnost zelo dobro razume, vsaj ko se pogovarjamo o zanesljivosti in kakšno ceno elektrike bomo plačevali. Vrednost jedrskih elektrarn je dokazana pri nas kot tudi v svetu. Tako ne čudi dejstvo, da so razmišljanja o spremembah energetskih politik in vključitvi jedrske energije v številnih državah postala zelo razširjena. Ne nazadnje je Evropska komisija vključila jedrsko energijo med zelene vire.

V teh časih je omenjena cenovna sprejemljivost zelo redko slišana besedna zveza. Koliko stane vaša elektrika?

Naša lastna cena seveda ni skrivnost, znaša 35 evrov na megavatno uro (MWh). V tej ceni so vsi stroški obratovanja in vse naložbe, ki smo jih izvedli in ki jih še bomo izvedli skladno s petletni načrtom. S to lastno ceno se ne more primerjati noben drug vir, ki zagotavlja pasovno energijo. Naša obratovalna osebna izkaznica in cenovna razmerja do cen na trgu, ko cene na borzah dosegajo deset- in dvajsetkratnike naše lastne cene, so zelo zanimivi. Vrednost te elektrarne se vidi in čuti.

Hidroelektrarne, ki so še nekoliko cenejše, so že amortizirane. Enako je z NEK. Kako bi bilo pa z novo jedrsko elektrarno?

Skozi današnjo prizmo in v tej energetski krizi je vsaka investicija v novo proizvodno zmogljivost izjemno zanimiva in atraktivna. To seveda velja tudi za nove nuklearke. V projekcijah in načrtih se govori o 50 ali 60 evrih na megavatno uro. To je danes seveda zelo nizko in zanimivo. Težko je sicer verjeti, da se bodo današnje cene na trgih obdržale. Gotovo se bodo razmere stabilizirale, cene se bodo spustile, vendar se ne bodo spustile na raven izpred krize. Ekonomičnost jedrskih elektrarn ne bo vprašljiva. Čedalje več jih bo v svetu, Evropi in pri nas. Prepričan sem, da bodo nekoč vse slovenske mestne občine imele jedrske elektrarne, modularne seveda.

Stanislav Rožman, predsednik uprave NEK. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Govorite o zelo živahnem novem področju, malih modularnih reaktorjih?

Ko govorimo o načrtovanem novem bloku jedrske elektrarne v Sloveniji, imamo v mislih elektrarno, moči okoli 1000 megavatov s preverjeno tehnologijo. Proizvajala bi električno energijo v pasu in bistveno zmanjšala našo uvozno odvisnost. V svetu se danes resnici na ljubo vlagajo ogromna sredstva tudi v razvoj tako imenovanih modularnih tipov elektrarn. Mali modularni reaktorji (SMR) so deležni izjemne pozornosti in promocije tako pri razvoju in načrtovanju kot pri postopkih pridobivanja dovoljenj in stroškovni optimizaciji. Številne države vlagajo v razvoj novih tehnologij. Če bi šli preštevat, bi ugotovili, da imamo danes na desetine modularnih reaktorjev v razvoju, a žal nobenega v obratovanju.

Je kateri že ustrezno certificiran?

Relativno blizu smo. Prvi pilotni projekti se začenjajo v kar nekaj državah – v sodelovanju med ZDA in Kanado, tudi evropske in azijske države ne zaostajajo. Modularni reaktorji imajo brez dvoma prihodnost, saj so zelo fleksibilni, primerni so za zagotavljanje toplote za ogrevanje mest in za oskrbo z elektriko. Uporabnost je vsestranska in resnično verjamem, da bodo dobili svoje mesto, ko bosta umeščanje in gradnja dovolj preprosti in ekonomični. Vendar to še ne bo v naslednjih desetih letih. Vsestranski razvoj bo omogočil, da bodo te elektrarne vstopale v obratovanje enostavneje kot velike jedrske elektrarne, ki se gradijo danes. Verjamem, da se bodo vzpostavili standardizirani upravni postopki, ki bodo omogočili investiranje. Prostor bo za velike jedrske elektrarne kot tudi za SMR in seveda obnovljive vire.

Druga jedrska elektrarna v Krškem naj bi imela preizkušeno tehnologijo, ki jo obvlada že večina ponudnikov. Se vam zdi, da se časi gradnje lahko znova približajo tistim iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja, ko so jedrsko elektrarno postavili v petih ali šestih letih?

Gotovo. Zmogljivost in učinkovitost ponudnikov je vedno odvisna od kontinuitete novih naročil oziroma projektov. Ko bodo jedrske elektrarne gradili drugo za drugo, se bodo dobavne verige znova vzpostavile, kar pomeni hitrejšo in učinkovitejšo gradnjo. Veliko zamud pri nekaterih obstoječih evropskih projektih je povzročila ravno diskontinuiteta in prezapleteni in neučinkoviti upravni postopki. Na tem področju bo treba veliko optimizacije. Tiste države, ki bodo investirale, bodo seveda znale poskrbeti za to. Verjamem, da se bomo približali 5-letnim časovnicam izgradnje. Ne nazadnje je to že danes standard v državah, v katerih gradijo jedrske elektrarne v nizu. Na Kitajskem in v Južni Koreji je čas od začetka izgradnje do polnega obratovanja pet let.

Drugje pa še niso tako hitri.

Kot rečeno, ni političnih odločitev o novogradnjah in ni kontinuitete. Doslej so se postavljale bolj bariere kot rešitve, kar je posledica zgrešenih konceptov in različnih ideologij, ki so vodile k opuščanju jedrske energije. Upravni modeli so nepregledni, potrebne so poenostavitve. To je generičen problem, ki ni značilen samo za jedrsko industrijo v Evropi. Drugo so trenutno šibke dobavne verige. Dobavitelji želijo dolgoročno prihodnost, njihove dobavne verige so danes razpršene po svetu in niso učinkovite. To je drugače kot včasih, ko so glavni dobavitelji imeli centralizirano proizvodnjo vse glavne opreme in zasedene kapacitete za desetletja. Modularnost posameznih sklopov se na srečo danes uveljavlja tudi pri velikih jedrskih elektrarnah, kar poenostavlja gradnjo.

Se ne bojite, da bo zaradi geopolitike konkurenca preveč zožena?

Treba je priznati, da je danes ruski dobavitelj eden ključnih dobaviteljev z izjemno dobrimi in učinkovitimi rešitvami reaktorjev, žal je v mnogih primerih vnaprej izločen, izločila ga je lastna država. Drži, nekateri bodo izpadli iz tekme pri nas, kar pa ne pomeni, da ne bodo gradili drugod.

Po besedah vodje IAEA v teku pogajanja o varnem območju v Zaporožju

Kakšen je nauk Nemčije?

Zelo poučen. Odstotek samooskrbe je zelo pomemben. Slovenija je danes na 75 odstotkih samooskrbe, če se zaustavi NEK, smo na 55 odstotkih, kar pomeni odločno previsoko odvisnost od uvoza. Poduk je jasen, graditi je treba na virih, ki so neodvisni od geopolitičnih razmerij in ki ne poslabšujejo podnebnih razmer. Nemčija je svojo energetsko politiko gradila na dobavi plina iz Rusije in obnovljivih virih. Ta temelj se je porušil in predstavlja zelo velik izziv, česa takega si ne bi smeli privoščiti. Tako kot si Slovenija ne bi smela privoščiti, da nima svojega skladišča plina. Vsi govorijo o evropski solidarnosti. Ta deluje samo po načelu daj-dam. Padla bo, kot je že mnogokrat padla ob prvih resnično resnih kriznih razmerah. To je treba upoštevati in graditi na samozadostnosti.

Zakaj ne bi namesto Save greli česa drugega?

Študije izvedljivosti so bile narejene, a niso pokazale upravičenosti koriščenja odpadne toplote. V določeni meri je ovira tudi dvojno lastništvo in s tem tudi različni interesi ter upravni postopki. Pri novem projektu pa te možnosti ne bi smeli izpustiti. To je vidik, ki povečuje sprejemljivost jedrske energije med ljudmi. Mi bomo obratovali kot doslej, naslednja generacija pa bo poskrbela, da bo obratovanje NEK podaljšano še za nadaljnjih 20 let in še kaj več.

Za vse potrebe in proizvodnjo vodika jo bomo verjetno res še potrebovali.

Veliko se govori, kako vpeti nove jedrske elektrarne in velike sklope obnovljivih virov v proizvodnjo vodika. A vodik se mora šele dokazati in upravičiti svoj potencial. Opredeljevati prihodnost na podlagi vodika je še futurizem, to ni rešitev za jutri. Mi za oskrbo z energijo potrebujemo rešitve danes. Obenem so se iluzije, da se bo poraba elektrike začela zmanjševati, preprosto sesule. Vse nove, čiste aplikacije tehnoloških dosežkov temeljijo na rabi elektrike.

Druga nuklearna elektrarna lahko zrase do 2033

Ste v 40 letih obratovanja imeli kakšne večje težave? Ste bili kdaj preveč radioaktivni?

NEK obratuje 40 let. V tem času nismo imeli nobenih incidentov, ki bi imeli kakršen koli vpliv na okolje. Strogo upoštevamo okoljske omejitve. Z nami živijo in se razvijajo različne dejavnosti v okolju, neposredno ob naši ograji si lahko privoščite sočna jabolka. Ne povzročamo negativnih vplivov na okolje, nismo imeli nobenih daljših zaustavitev proizvodnje. Začetno proizvodnjo 4 teravatnih ur smo skozi desetletja povečali na 5,6 teravatne ure na leto. To nam je uspelo na podlagi stalnega posodabljanja delovnih procesov, kvalitetnega vzdrževanja in tehnološke nadgradnje in ne nazadnje z motiviranimi kadri. Z našo proizvodnjo pokrivamo več kot 20 odstotkov slovenskih potreb po elektriki in več kot 15 odstotkov hrvaških. Elektrarna je v štirih desetletjih obratovanja zgradila tudi zaupanja vredne odnose v širši javnosti.

So izkušnje s solastništvom dovolj dobre, da bi tudi drugo elektrarno postavili v sodelovanju?

Na solastništvu NEK smo vzpostavili odlično sodelovanje, to je primer dobre prakse med Slovenijo in Hrvaško. Danes je logično, da se za nove projekte išče partnerje. Ni nujno, da se izbere povsem enak model, kot je naš. A s solastništvom se povečuje dolgoročna stabilnost družbe, manjša je izpostavljenost domači dnevni politiki. Ne nazadnje pa so potrebe v regiji primerne za partnerske odnose. Hrvaška je pred nami z obnovljivimi viri, a se tudi zaveda njihovih pomanjkljivosti. Potrebujejo zanesljivo proizvodnjo v pasu.