Ko bo konec, ne pozabite na šport

Koliko časa bo ves svet prešteval okužene z novim koronavirusom in smrtne žrtve strašljivega covida-19? Tega ta čas ne ve nihče, kot tudi nihče ne more napovedati, kakšne bodo dolgoročne gospodarske posledice. Gotovo je, da dlje ko bo trajalo, huje bo. Gotovo pa je tudi, da bo nekoč tudi konec primeža, v katerem smo se znašli.

In tudi ko bomo virus premagali, se življenje ne bo kar tako vrnilo v običajne tirnice. Vsaj ne v tiste, ki smo jih bili vajeni do konca februarja. Gospodarsko rast bo marsikje zamenjala recesija, državne blagajne bodo prazne, kot so bile pred desetletjem, ko je z vso močjo udarila gospodarska kriza. Novim razmeram se bodo morale prilagoditi vse družbene sfere, tudi športna, ki je že v prvih tednih zaustavitve družbenega življenja štela milijonske, če ne milijardne izgube zaradi odpovedi tekmovanj in predvsem televizijskih prenosov.

Za slovenski šport neposredne izgube zaradi odpovedi tekem ne bodo tako velike iz preprostega razloga: za večino slovenskih športnih organizacij sta finančni postavki iz televizijskih pravic in prodaje vstopnic zanemarljivi, če ne skoraj nični. Delovanje slovenskega športa večinoma sloni na sponzorskih sredstvih in, odkar so šla nekoč paradržavna podjetja, ki so tudi po političnem nareku radodarno financirala naša društva, klube in zveze, v tuje roke, vse bolj od javnih sredstev.



Tudi tu pa je športna sfera, ki jo sredstva, ki jih prejema od države, lokalnih skupnosti in Fundacije za šport (FŠO), malodane držijo pri življenju, med gospodarsko krizo prejela hud udarec. Za nameček si od njega ni povsem opomogla niti v času debelih krav v zadnjih letih. Po letu 2011 so sistemska sredstva za programe športa začela usihati, v časih najhujše krize so se skoraj za polovico zmanjšala, po okrevanju gospodarstva pa se še zdaleč niso vrnila na nekdanjo raven. Za ilustracijo: FŠO je v rekordnem letu 2010 razpisal 13,5 milijona evrov za šport, sledil je desetodstotni davek na srečke in padec koncesij iz iger na srečo, ki so dno dosegle leta 2018 z le sedmimi milijoni evrov v razpisu. Letni program športa pristojnega ministrstva je najnižjo točko dosegel leta 2014 z razpisanimi le 14,9 milijona evrov.

Letos bi se morala vremena javnih financ za šport vendarle nekoliko zjasniti, čeprav bi bilo to še vedno daleč od časov, ko je samo država športu na leto vbrizgnila več kot 30 milijonov evrov. FŠO je za leto 2020 razpisal 8,5 milijona evrov, ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pa 22,4 milijona evrov, skoraj dva milijona več kot lani.



Zaradi izrednih razmer je nova vlada že napovedala rebalans proračuna, bogsigavedi kakšen bo v prihodnjih letih. Položaj ni nič kaj obetaven za slovenski šport, ki je bil že ob zadnjih rezih med najbolj prikrajšanimi. Vprašanje je, ali bi, potem ko je komaj »prebolel« en finančni šok, preživel še enega. Šport kajpak ne bi izumrl, bi pa stežka obdržal raven delovanja, ki bi mu omogočala, da bi v njem še naprej vznikali novi dončići, dragići, oblaki, kopitarji, mazejeve, štuhčeve, garnbretove, rogliči, pogačarji, gajserji … Da bi ostal veliki slovenski »integrator«, tako rekoč edino področje, ki Slovence brezpogojno združuje, ko ni vojne ali velikega zdravstvenega preplaha.

Ko bo konec koronavirusne krize, ne pozabite na slovenski šport, ki bo bržkone potreboval tudi nove načine financiranja in razporejanja razpoložljivih sredstev. K temu lahko prispevajo številni deležniki. Vlada ne le z namenjanjem zadostne količine javnih sredstev za šport, temveč z davčno olajšavo za podjetja, ki bi vlagala v šport. Športna »družina« z zaostreno selekcijo prejemnikov javnih sredstev, med katerimi gre ločiti vrhunski šport na svetovni ravni od le navidezno vrhunskih konjičkov peščice, navijači – če si bodo to še lahko privoščili – pa z nakupom vstopnice za tekmo.