Tudi kapetan risov čaka na lepše čase

Vožnja iz blejskega »mehurčka« do prizorišča prvenstva na Pokljuki je minila v hipu ob poslušanjem zanimive oddaje na lokalni radijski postaji o ponovnem naseljevanju risov pri nas. En naj bi tudi tacal med pokljuškimi smrekami in s svojim ostrim sluhom pozorno prisluhnil bližnjemu dogajanju med najboljšimi biatlonci na svetu.

Ko pa pomislim na tega lepega gozdnega prebivalca in šport, misli seveda v hipu uidejo k slovenski hokejski reprezentanci. Skoraj dve desetletji sta naokrog, odkar so si pri naši krovni hokejski zvezi prav risa omislili za simbol slovenske izbrane vrste, njegova podoba je v svetu ledenih ploskev postala tako prepoznavna kot javorjev list na kanadskem dresu, tri krone na švedskem ali lev na finskem. Marsikaj so odtlej preživeli naši hokejisti, spomin mi je na Bledu uhajal k velikim predstavam v Sočiju, Pjongčangu, Bratislavi ali v domačih Stožicah tudi ob srečanju z legendarnim kapetanom teh naših risov Tomažem Razingarjem.

Zelo podrobno spremlja hokejski utrip, hvali reprezentančne kolege in tudi naslednike, želi si, da bi Slovenija prihodnje leto tretjič zapored igrala na olimpijskih igrah. Toda časi so negotovi, tudi na pokljuško prvenstvo je udaril koronavirus. In prav ta je za zdaj preprečil tudi hokejske kvalifikacije za Peking 2022. Sicer pa je prav boleče spoznanje, da je minilo že več kot eno leto od zadnjega reprezentančnega nastopa risov, februarja lani na Jesenicah. Lahko bi nadaljevali lepo zgodbo, pa je zdaj, žal, ni. In ne le v športu. Na Bledu še posebej boli v turizmu in gostinstvu, kjer zdaj deluje upokojeni reprezentančni kapetan.