Tomaž Vnuk podobno kot nekoč Zlatko Zahović

V športu obstajajo tudi premišljeni manevri in enega takšnih je pred dnevi uporabil režiser imenitne Olimpijine hokejske sezone Tomaž Vnuk. Tako kot že večkrat v preteklosti prvi mož mariborskega nogometnega kluba Zlatko Zahović je napovedal odhod, že čez nekaj dni pa se je zgodba nadaljevala, kot da ničesar ne bi bilo. Upravni odbor zmajev je namreč sinoči pričakovano podaljšal sodelovanje s svojim športnim direktorjem.

Nekdanji reprezentančni kapetan se je lotil projekta oživljanja hokeja v Tivoliju, potem ko se je zgodba predhodnikov sesula v prah in pepel. Ob podpori pokrovitelja na ravni države kot tudi mestne občine je preskakoval ovire, nato pa v tej sezoni s sodelavci in slačilnico osvojil vse mogoče lovorike. Povsem jasno je bilo, da se bodo apetiti navijačev, ki so po dolgih letih napolnili tivolske tribune, povečali.



Višji od dosedanjih pa segajo do EBEL, vrnitve na najvišjo hokejsko raven v regiji. Vnukovih besed v javnosti ni bilo, tik po koncu sezone je tudi zavrnil daljši pogovor za naš časnik z obrazložitvijo, da še ne ve, kako bo Olimpija delovala v prihodnje, toda nato so iz kluba sredi prejšnjega tedna sporočili, da je iz osebnih razlogov Tomaž Vnuk podal odstopno izjavo.

Očitno pa je šlo za spretni manever in pritisk v javnosti, češ da bi kazalo tivolski zgodbi pristopiti še bolj resno in jo v želji po vrnitvi na zemljevid EBEL tako tudi ustrezno denarno podpreti. Vsakomur, ki pozna ustroj delovanja sedanje Olimpije, pa je hitro jasno, da ta brez postavljene piramide – predsednik Miha Butara, športni direktor Tomaž Vnuk, trener Jure Vnuk – ne more več uspešno delovati. Pa četudi od včerajšnjega dne nima več prvega dragulja v moštvu: Miha Zajc je najprej navdušil stroko doma, nato kot novinec po značajski in hokejski plati tudi slačilnico naših risov. Odhaja na bolje, k Innsbrucku v omenjeno EBEL.
 

Na Jesenicah uganke do občnega zbora

Ko na Jesenicah ne osvojijo naslova državnih hokejskih prvakov, sezone nikakor ne morejo »odkljukati« kot uspešne. A precej bolj kot izgubljena domača lovorika zdaj številne privržence boli, da ne bo več sodelovanja z Marcelom Rodmanom ter da do junijskega občnega zbora ne bo jasno, kako bo moštvo treh slovenskih reprezentantov z zadnjega SP delovalo v prihodnje.



Omenjeni Rodman, po svojih sposobnostih, razgledanosti in izkušnjah v tujini nedvomno eden vodilnih mož slovenske hokejske prihodnosti, je že ob začetku končnice v alpski ligi sestavil načrt za naslednjo sezono, a ostal je brez denarnega zagotovila nadrejenih.

Sedanja zgodba je nastala pred petimi leti, prevzel jo je dotlej hokeju neznani Anže Pogačar, a v tej kratki dobi se je glede tekmovalnih uspehov in racionalnega poslovanja z nizkim proračunom zapisal na seznam najuspešnejših predsednikov v jeseniškem hokeju. Realno se je približal doslej najuspešnejšima v samostojnosti, Zdenku Cundu (imel je izjemno strokovno podporo v sodelavcih Francetu in Romanu Smoleju) ter dr. Slavku Ažmanu. Slednji je s premišljenimi potezami reševal klub v dobi prve velike krize v letih po izključitvi iz državnega prvenstva 1998/99.