Sanje o prihodu Anžeta Kopitarja niso prepovedane

Ljubljana – V teh dneh se seveda osrednja pozornost spremljanja dogodkov na ledeni ploskvi pri nas suče okrog zanimivega utripa končnice alpske lige, a prav kmalu se bo začelo odštevanje do začetka najbolj pomembnega tekmovanja za reprezentančne rise, aprilskega SP skupine B v Kazahstanu. Takrat morda celo z našim superzvezdnikom Anžetom Kopitarjem!

Če bi razmišljali o zadnjih podvigih slovenske hokejske reprezentance, bi zagotovo najbolj podčrtali nepozaben olimpijski kvalifikacijski turnir v Belorusiji, septembra 2016, ter seveda nato nastop v Pjongčangu. V Koreji – žal – ni bilo našega Kralja iz Los Angelesa, ker pač NHL ni odprla vrat za nastop svojih asov na olimpijskih igrah, kako pomembna pa je bila njegova navzočnost na omenjenem beloruskem ledu, pa je bilo hitro jasno. »Ključni mož uspeha vaših rojakov je nedvomno Anže,« smo poslušali od domačinov v Minsku in jim lahko le prikimali. Že navzočnost tega izjemnega hokejista tako na ledu kot ob njem je risom dvignila raven samozavesti in pristopa, tekmecem pa zbujala izjemno spoštovanje.

Zato nikakor ni presenetljivo, da se odtlej vedno znova hokeju zapriseženi del športne Slovenije sprašuje, kdaj bo Anže spet oblekel dres z risom. In si želi, da bi se to zgodilo v naslednjem mesecu, ko bo Kazahstan gostil svetovno prvenstvo skupine B. Tam bo naša reprezentanca lovila vizum najvišjega razreda, v katerem je bila nazadnje pred dvema letoma v Parizu, pričakovati je, da ji bo poleg domače izbrane vrste najvišjo oviro poskusila postaviti beloruska reprezentanca. Prav tem trem moštvom, ob našem tako še dvema s prostora nekdanjega sovjetskega imperija, po mnenju stroke pripada favorizirana vloga, jasno je, da bi se risom v hipu zvišale delnice, če bi jih okrepil naš edini hokejist iz NHL.

V skupini B je nazadnje nastopil na tivolskem prvenstvu leta 2007, tudi zdaj njegove navzočnosti ne bi bilo, če bi se s svojim moštvom Los Angeles Kings prebil v severnoameriško končnico. Toda za to Kralji nimajo več možnosti, po uvodnem aprilskem tednu bo klubske sezone za 31-letnega Gorenjca konec. Seveda ga nato kot kapetana moštva čakajo še obveznosti onstran Atlantika, a nikakor ni nemogoče, da bi se ob koncu meseca pridružil slovenski reprezentanci v Astani. »Za nas bi bil njegov prihod kot imenitna češnja na torti. Ne kaže pa ničesar prehitevati. Dokler ne bo odigral zadnje tekme pri klubu, ga ne kaže vznemirjati,« se dobro zaveda reprezentančni menedžer Dejan Kontrec.

Muršak se je vrnil na led

Obenem podobno kot tudi selektor Ivo Jan podrobno spremlja utrip drugih slovenskih reprezentantov po tujini. Za edina dva naša hokejista v KHL, razširjenem ruskem klubskem tekmovanju, Žigo Jegliča in Roberta Saboliča, je klubske sezone konec. Jan Muršak se je po zadnjem pretresu možganov vrnil na led v švicarski končnici, kjer je njegov Bern izgubil uvodno tekmo polfinala z Bielom, tudi Jan Urbas je v Nemčiji pred kratkim prestal poškodbo. Počasi se končujejo obveznosti za rise v češki ligi, v polfinalu EBEL bo z moštvom iz Gradca nastopil Ken Ograjenšek.

Vse skupaj pa pozorno spremlja selektor Jan, brez klubskih obveznosti, odkar je njegov Vipiteno s porazom proti Jesenicam sklenil sezono v AHL. Prvo skupino igralcev bo zbral že v ponedeljek, 1. aprila, dva tedna pozneje se bodo uradno začele priprave. Med njimi bodo risi igrali do SP trikrat: v Budimpešti z Madžari ter dvakrat na Bledu z Italijani.