Razvoj se nikdar ne ustavi

S Planico smo Slovenci sredi tridesetih letih prejšnjega stoletja po zaslugi Josa Gorca, Ivana Rožmana in Stanka Bloudka začeli orati ledino ter v naslednjih desetletjih odločilno prispevali k uveljavitvi smučarskih poletov kot posebne discipline smučarskih skokov. Kot radi pravijo športni novinarji – skakalne formule 1! Na malokaterem področju se nam je posrečilo odigrati tako izrazito vodilno vlogo, zato moramo to dediščino skrbno negovati in si prizadevati, da bomo tudi v prihodnje krmarili razvoj te smučarske discipline.«

S tem, strnjeno povzetim motom, se običajno začne in večkrat tudi konča pogovor z dipl. inž. gradbeništva Janezom Goriškom (1933) o vsem, kar zadeva preteklost, sedanjost in prihodnost naše doline skakalnic pa tudi slovenskega skakalnega športa. Povod običajno ni pomemben, čeprav sta se to pot ponujala kot izhodišče zlasti letošnja planiška jubileja. Še bolj kot 85-letnica prve velikanke Ivana Rožmana je imenitna 50-letnica nove letalnice, ki sta jo z zasnovala skupaj z bratom, prav tako inž. gradbeništva, pokojnim Ladom Goriškom (1925-1997).



Oba, tudi starejši brat, sta bila skakalca. Ladu, mlademu partizanu, je najboljša leta vzela vojna, za nameček si je moral zelo prizadevati, da je lahko slekel uniformo in se lotil študija gradbeništva. Medtem je Janez postal eden izmed velikih upov rodu, ki je obetal, da se mu bo na temelju spodbudnih dosežkov Janeza Polde, Karla Klančnika, Rudija Finžgarja ter nekaj mlajših (Bineta Roglja, Jožeta Zidarja, Jožeta Langusa …) posrečil prodor v svetovni vrh.

Naivna pričakovanja tedanjih sicer zagnanih ljubiteljskih športnih funkcionarjev so se čez noč razblinila, ko so se tudi naši skakalci znašli v precepu neusmiljenega dvoboja športnih blokov bogatega zahoda in državnega amaterizma socialističnega tabora. Preboj slovenskih skakalcev v ožji svetovni vrh se je navzlic nekaterim občasnim imenitnim dosežkom posameznikov (Boža Jemca in Jožeta Šlibarja na novoletni turneji 1959/60, Marjana Pečarja ob koncu iste zime v Planici, Šlibarjevega svetovnega rekorda v Oberstdorfu 1961, 3. mesta Ludvika Zajca na Holmenkollnu 1968 itn.) zamaknil v osemdeseta leta in doživel prvi vrhunec na ZOI 1988 s prvima olimpijskima kolajnama.

Brat Lado je bil njegov vzornik

V takšnih razmerah je tudi Janez Gorišek končal obetavno športno pot po precej ponesrečenem olimpijskem nastopu v Cortini d' Ampezzo (1956) in dveh naslovih študentskega svetovnega prvaka (1953 in1957), še predno je pravzaprav utegnil dozoreti v vrhunskega skakalca. Študij gradbeništva na ljubljanski FGG je bil zalogaj, ki ga v tedanjih razmerah ni bilo mogoče uspešno usklajevati z vrhunskim športom.

»Skakal sem le še sem in tja za veselje in kolikor mi je dopuščal čas. Sem se pa takoj za tem znašel v ekipi teptačev, ki je dajala končno podobo skakalnicam na planiških prireditvah. Zato nisem nikdar prekinil stika s skakalnim dogajanjem. Dolgoletni Bloudkov sodelavec Stane Pelan, fin gospod in nesojeni gradbeni inženir (študij je moral prekiniti, ker je družini zmanjkalo denarja, op. p.), ter še nekaj let prej moj skakalni tekmec Lojze Gorjanc, poznejši dolgoletni zvezni trener, sta me povabila k sodelovanju, ko se je po Bloudkovi smrti leta 1959 iz leta v leto močneje zastavljalo vprašanje o prihodnosti Planice,« se Janez Gorišek spominja prehodnega obdobja, po katerem ga je nekako samoumevno zaneslo med konstruktorje skakalnic.



Kljub pezi let, 13. septembra letos bo dopolnil 86 let, in kar nekaj uspešno premaganim boleznim se inž. Janez Gorišek, kadar se pogovor zasuče k smučarskim skokom in Planici, v trenutku pomladi. Zasvetijo se mu oči in o tem in prihodnjih načrtih je pripravljen neutrudno razpravljati tudi ure in ure. Če mu uide kakšna podrobnost, mu za vsak primer stoji ob strani že vrsto let desna roka, mlajši sin Sebastjan (roj. leta 1970). Po poklicu je geodet. Česar kar zadeva skoke in polete, Planico ter druge letalnice ni sam doživel, temeljito pozna iz pogovorov in zdaj že večletnega sodelovanju z očetom.

Inž. Janez Gorišek, tega ni mogoče prezreti, je vajen delovati v klanu, ne nujno družinskem, a vendarle zmeraj z ljudmi, ki jim povsem zaupa. »Brat Lado je bil moj vzornik. Zato sem mu tudi sledil na študij gradbeništva, čeprav mi ga je, ker sem tedaj kar precej obetal kot skakalec, sam odsvetoval … Češ da je pretežak,« se spominja časa, ko se je moral odločati za študij. »Pa sem mu vseeno trmasto sledil po poti, ki jo je on že prehodil. Ko naju je Niko Belopavlovič, dolgoletni predsednik OK Planica, marca 1964 povabil na prvo soočenje mnenj o prihodnost Planice, se najbrž še nisva povsem zavedala, kako bo to zaznamovalo najini življenji. Na tem srečanju so bile še nekatere druge pomembne osebnosti, na primer naslednik inž. Stanka Bloudka v 'njegovem' športnem projektivnem biroju, inž. arh. Franci Šubelj.«



Tedaj so bile odprte še različne opcije glede prihodnosti Planice, čeprav se je kmalu izkazalo, da povečava Bloudkove velikanke na daljši rok nima prihodnosti. »Vedeli smo tudi, da je inž. Bloudek leta že izdelal načrt za novo večjo letalnico kakšnih 250 metrov južneje od takratne 80-metrske skakalnice. Pozno spomladi 1959, nekaj mesecev pred njegovo nenadno smrtjo, ga je z grobim izračunom stroškov in tehničnim poročilom poslal na osrednjo jugoslovansko športno zvezo v Beograd, kakor je bila tedaj navada,« vse krajši čas, ko se je bilo treba odločiti glede prihodnosti planiških poletov, opisuje Janez Gorišek.

»Povrhu so medtem smučarski skoki s sodobnimi, znanstveno podprtimi metodami treniranja hitro napredovali, česar Bloudek še ni mogel upoštevati v svojih načrtih. Prav tako nismo zanesljivo vedeli, kje natanko je Bloudek z Janezom Kerštajnom, svojim dolgoletnim sodelavcem iz Rateč, izbral teren za novo velikanko. Zato sva se z Rudijem Finžgarjem, našim nekdanjim planiškim junakom, spomladi 1964, ko je skopnel sneg, odpravila h Kerštajnu v Planico.«

Sledili Bloudkovi maksimi

Od Bloudkove smrti so minila že več kot štiri leta in na njegove plane je že legala sivina pozabe. »Na našo srečo se je Kerštajn, sodeč po našem poznejšem posrečenem izboru terena, še zelo dobro spominjal, kje in kako je inž. Bloudek izbral lokacijo in približno os nove letalnice. Vemo, da se je vedno držal načela, da je treba gledati čim dlje v prihodnost. Zato, da bi bilo mogoče čim lažje in s čim manjšimi stroški letalnico še povečati, kakor je tudi zapisal v tehničnem poročilu za Beograd. Tej Bloudkovi maksimi sem kot projektant sledil vseh minulih petdeset let tudi sam,« Janez Gorišek ne dopušča nobenega dvoma o svojem velikem spoštovanju do Bloudka.

Presenetljivo pa se je skoraj istočasno močno zapletlo in bi se utegnilo vse postaviti na glavo. Nenadejano je Janez namreč prejel mikavno povabilo, da kot mlad inženir, prav tako kot brat Lado zaprisežen statik, prevzame pomembno projektantsko delo v Libiji.



»Takšni so bili časi: vrgli so te v vodo in moral si splavati! Ni bilo prvič! Tako sem se, na primer, že kot študent znašel v mednarodni brigadi, ki je leta 1953 pomagala odpravljati posledice katastrofalnih snežnih plazov v Heiligenblutu pod Grossglocknejem (Velikim Klekom na zgornjem avstrijskem Koroškem, op. p.). Tam sem spoznal, žal, zdaj že pokojnega dr. Janka Wiegeleja iz Zahomca v Ziljski dolini in ga navdušil za skoke. Janko se je za tem obrnil na Bloudka, da jim je izdelal načrt za skakalnico, na kateri so dolga leta prirejali tekmovanje za Ziljski pokal,« je Janez mimogrede obudil enega izmed živih spominov na zgodnja mladeniška leta.

V dveh desetletjih se je Zahomc z olimpijskim zmagovalcem Karlom Schnablom (1974) in drugimi skakalci visokega mednarodnega razreda proslavil kot ena najuspešnejših skakalnih vasi na svetu vseh časov. Janeza Goriška, komaj pečenega inženirja, pa ni zaobšel niti potres v Skopju leta 1963. Čeprav ga ni več moglo prav nič zares presenetiti, se je zaradi vabila v Libijo znašel v precepu.

Brat Lado mu je svetoval, naj nikakor ne zavrne tega povabila, če se je odločil za inženirsko kariero. Obljubil mu je, da bo poskrbel za nadaljevanje njunega začetega dela v Planici. Pogoj, da vabila ni zavrnil, je bil, da ju bo OK Planica pri projektiranju nove letalnice obravnaval kot nerazdružljiv tandem.



»No, v tem tandemu ni bilo vedno popolnega soglasja,« nagajivo še vedno rad prizna Janez. »Jaz sem nenehno trmoglavil, da je treba zgraditi čim večjo letalnico. O tem sva imela z Ladom dolge in neusmiljene bratovske debate že od vsega začetka pa tudi pozneje. On je bil kot direktor gradbenega podjetja že izkušen v vodenju gradbenih projektov, jaz še zelenec. A ko se je bilo treba odločiti, sva se nekako zmeraj ujela s sprejemljivim kompromisom.«

Ladu je za nameček na njuni skupni poti projektiranja skakalnic v pogovorih oz. na pogajanjih z eksperti FIS samoumevno pripadla občutljiva vloga diplomata. »Med njimi sva v tistih letih kot še neuveljavljena projektanta skakalnic na srečo naletela na sorodni duši v arhitektu Heiniju Klopferju iz Oberstdorfa in Emmerichu Putziju Pepeunigu, skakalnemu veteranu iz Innsbrucka, ki se je iz rodnega Ptuja že kot otrok z družino preselil na Tirolsko. Kot člana komisije FIS sta jeseni 1968 zastavila svoji imeni za Planico in s tem tudi za naju z bratom.«

S štoparico meril trajanje poletov

Na tej točki se je treba vsaj na kratko vrniti v čas, ki ga je Janez Gorišek preživel v Libiji. V šestdesetih letih je tam še vladal kralj Idriz, z državnim udarom 1. septembra 1969 pa so ga spodnesli mladi oficirji na čelu s polkovnikom Omarjem Moamerjem el Gadafijem. Takoj za tem, ko si je ob koncu poletja 1964 Janez v Bengaziju organiziral življenje, se je zagnano lotil študija dokumentacije o projektiranju skakalnic in skiciranja prvih osnutkov profila nove letalnice.

»Obenem sem se spoznaval tudi z izsledki aerodinamičnih raziskav, ki jih je v vojaškem vetrovniku blizu Luzerna opravil Švicar Reinhard Straumann, in drugih tedaj še redkih dostopnih študij o smučarskih skokih, na primer znamenitega vzhodnonemškega biomehanika dr. Gerharda Hochmutha.«



»Kmalu, mislim da me spomin ne vara, mi je brat poslal v Libijo 13 različic posnetkov terena oz. izmer po možnih oseh nove letalnice, pri čemer sta mu pomagala moja nečaka Dušan in Janja, ki je tudi pozneje pogosto pomagala očetu pri pripravi načrtov za različne skakalnice.« Janez pa je skrbno preizkušal prednosti in slabosti prejetih verzij ter Ladu osnutke profilov pošiljal v Slovenijo.

»Opiral sem se tako na dosegljivo znanje kot tudi na intuicijo nekdanjega skakalca. Sem pa že prej in pozneje kar s štoparico meril čas trajanja poletov ter nato iz uradno izmerjenih daljav in elektronskih meritev vzletnih hitrosti skakalcev na odskočnem mostu skušal vsaj približno izračunati krivulje leta skakalcev ter njihovo usklajenost s profilom skakalnic,« svoje zgodnje začetke projektiranja skakalnih »gavg« pojasnjuje Janez Gorišek.

»Predvsem pa tedaj ni bilo tako preprosto komunicirati med seboj kot danes, kaj šele skočiti z letalom v Slovenijo za podaljšan praznični vikend, kar bi se zdelo iz današnjega zornega kota dokaj samoumevno. Ker prvi dve leti sam sploh nisem mogel na dopust v domovino, je pač moral Lado enkrat priti v Libijo, da sva vse pregledala in predebatirala na štiri oči. V risanje različic načrtov je Lado doma kajpak vpregel tudi svoje sodelavce.«



Tako je v dobrem letu dni nastal profil nove letalnice, ki ga je OK Planica posredoval v presojo pristojnemu pododboru FIS za gradnjo skakalnic. »Ker predsednik Klopfer ni imel bistvenih pripomb na najine načrte, pač pa le nekaj dobronamernih priporočil, smo se lahko lotili izvedbenih projektov. Nova letalnica je morala biti nared za polete KOP marca leta 1969.«

Za uspešen preizkus zvedel prek radia

Prva preizkušnja nove letalnice v Planici je 6. marca 1969 minila v silno napetem ozračju, saj je bilo povsem očitno, da fizične razsežnosti nove velikanke znatno presegajo tako letalnico v Vikersundu na Norveškem kot tudi tisto v Oberstdorfu. Preizkus so zaupali tedaj že 33-letnemu veteranu Miru Omanu, ki je z okoli 135 metrov dolgim poletom imenitno končal dolgo športno pot. Malo za šalo, malo zares: je tudi ne bi mogel nadaljevati, saj je, potem ko sta ga v izteku letalnice navdušeno objemala Rudi Finžgar in Lado Gorišek, malce pozabil na svoje skakalne smuči. Ko se je po nekaj minutah evforičnih čestitk in silnega navdušenja Miro spomnil nanje, se je za njimi izgubila vsaka sled …

Janez Gorišek, Mirov sokrajan v Šentvidu in klubski kolega v nekdanjem SK Enotnost, je ognjeni krst nove letalnice v Planici zamudil. Z letalom je tisti dan približno ob tistem času pristal na zagrebškem letališču:

»Za uspešen preizkus v Planici sem že v Zagrebu zvedel prek radia. Zaradi vesele novice se je tudi meni odvalil kamen od srca. Bil sem ves iz sebe v pričakovanju uradnega krsta letalnice. Dva tedna pozneje sem pod Poncami doživel dotlej najuspešnejše polete vseh časov s takratnimi največjimi mojstri tega športa – Bjørnom Wirkolo, Jiřijem Raško, novim zvezdnikom letenja na smučeh Manfredom Wolfom …



Izkazalo se je, da sta z Ladom stopala po pravi poti in da sta poletom odprla nove perspektive: »Ne bom rekel, da je bilo to že zmagoslavje, pač pa odločilni korak do velikega cilja. Predno se je zgodilo tudi to, so me večkrat spreletavali dvomi o tem, da je mednarodna smučarska federacija že dozorela za tako daljnosežen korak. Z odločitvijo o uvedbi svetovnih prvenstev v (do)končno priznani posebni disciplini smučarskih skokov na kongresu FIS v Opatiji 1971 je bil poplačan ves najin trud pa tudi kolegov iz OKP, vsa naša živčna naprezanja, zaradi katerih bi včasih človek utegnil podleči dvomom.«

Naenkrat se je zdelo vse tako preprosto. »Bil sem ponosen, da so vsa najina predvidevanja in pričakovanja z rekordnimi poleti skakalnih šampionov svetovnega kalibra v celoti potrdila,« je Janez Gorišek sklenil pripoved, s katero je podoživel spomine na projektiranje nove letalnice in krstno prireditev v Planici ...

In obraz se mu je razpotegnil v širok, skorajda otroško razposajen nasmeh … Izdajal je njegovo pričakovanje, da bo tudi bližnji finale svetovnega pokala 2019 spektakularna prireditev. Z njo bodo ljubitelji smučarskih skokov proslavili 50-letni jubilej neponovljivega ognjenega krsta letalnice, ki je smučarskim poletom utrla svetlo pot in jih povzdignila k novim dimenzijam.

Preskok s klotoido

Poti nazaj po njej zares ni bilo več. Najprej je bilo treba vse moči usmeriti k uspešni pripravi premiernega svetovnega prvenstva leta 1972, s katero je FIS počastila Planico in ji dokončno priznala pionirsko vlogo v razvoju, promociji in uveljavitvi smučarskih poletov. Medtem sta brata Gorišek nadaljevala prizadevanja za izboljšanje projektiranja skakalnic in letalnic. Eden izmed takšnih je bil, na primer, uporaba prehodnice, tako imenovane klotoide. To je krivulje, ki jo na primer uporabljajo načrtovalci cest, ker ublaži sunek centrifugalne sile, ko vozniki iz vožnje naravnost zavijemo v ovinek.

»Zdaj se zdi preprosto, a za ta preskok je bilo treba veliko razmišljati, študirati, poizkušati in preizkušati. Zamisli so pogosto pri roki, a se mora človeku zgoditi nekakšen preblisk, da vse to poveže v uporaben postopek ... V tem primeru je bilo treba iz ravnine klotoido prestaviti v vertikalo, da je v skokih delovala podobno kot na cestah. Obenem sva skušala kar najbolj sproti slediti burnemu razvoju tehnike smučarskih skokov, zaradi česar so skakalnice in še zlasti letalnice postale kmalu prestrme. Naj ne pozabim sodelovanja z našimi ljubimi meteorologi na čelu s pokojnim Bojanom Paradižem in njegovimi kolegi, s pomočjo katerih smo se uspešno spopadali z muhavostjo narave,« so Janezu med pogovorom misli pogosto preskakovale tudi k številnim planiškim sodelavcem.



»Nekaj časa je zadoščalo,« je razpredal pojasnjevanje, »če smo odskočni most ustrezno pomaknili bolj nazaj ali/in malce povečali njegov naklon. Postopoma se je zmanjševala tudi strmina doskočišča. Vendar kmalu niti to ni več zadoščalo. Na primer, ko so se sredi 70. let pojavili sodobni skakalni dresi, ki so močno povečali vzgon skakalca. Ko se nam je zdelo, da smo vsaj približno kos tej tehnološki novosti, pa je na prelomu 80. in 90. let prišlo do prave revolucije, ko je nad paralelnim slogom prevladala škarjasta tehnika oz. slog V. Zelo dobra plat tega je bila, da so se znatno znižale zaletne in pristajalne hitrosti ob doskoku, kar je v nekaj zimah omogočilo skakalcem, da so na SP v poletih 1994 v Planici premagali drugo magično mejo poletov – znamko 200 metrov. Še dobro, da smo medtem že prakticirali konkavno oblikovanje doskočišč skakalnic in letalnic (poimenovan kot »Goriškov lom«, op. p.), ki jih je bilo treba od prve do zadnje temeljito prenoviti.«

Seveda pa je bilo zato nujno na novo harmonizirati vse konstrukcijske prvine skakalnic in letalnic, kar je zelo zahtevno opravilo. Ali kot je sklenil pogovor inž. Janez Gorišek:

»Razvoj skokov se nikdar ne ustavi, zato se tudi konstruktorji ne smemo. Na aktualni dvoboj letalnic v Planici in Vikersundu gledam prav iz tega zornega kota. Profila obeh letalnic sva projektirala s Sebastjanom. Svetovala sva tudi Avstrijcem na Kulmu. Vendar so Norvežani najbolj naklonjeni najinim pogledom. Očitno tudi najbolj potrebujemo drug drugega.«

Ni težko ugotoviti, da je norveška letalnica zasnovana tako, da lahko letalci izkoriščajo prednost tamkajšnjega hladnega in zaradi nizke nadmorske višine gostejšega zraka. V Planici je zrak redkejši in praviloma toplejši, kar je treba upoštevati. »Oboji težimo k novim ciljem in skupaj smo močnejši,« je Janez Gorišek brez okolišenja potrdil, na čem temelji doslej plodna slovensko-norveška naveza ...