Preden nehaš, moraš vedeti, kaj boš delal po karieri

»Biatlon moraš zares imeti rad, če hočeš uspeti,« pravi glavna trenerka slovenske ženske biatlonske reprezentance Andreja Mali. Sama mu je tako predana, da je skoraj v istem trenutku, ko je postavila v kot puško in tekmovalne smuči, postala trenerka mladink. Ta dekleta danes prenašajo veliko člansko rezultatsko breme, zaradi mladosti mu večinoma še niso kos. Kako zakrpati generacijsko luknjo in hkrati ne preobremeniti mladih deklet, ki so bila v zadnjih tednih v karanteni zaradi koronavirusa, se vsak dan sprašuje tudi Andreja Mali. V zraku je namreč še vedno čutiti boleče obžalovanje zaradi hitrega slovesa pregorele Urške Poje …

Pred kratkim je vašo reprezentanco ujel koronavirus. Kako se spopadate z novo športno realnostjo in koliko vam je okužba prekrižala načrte?

Že vsa sezona je drugačna. Trenirali smo sicer precej normalno, nismo izpuščali priprav, razen morda kakšnega treninga v tujini. Seveda nismo vedeli, kako bo pozimi. Lahko smo zadovoljni, da sploh tekmujemo. A glede na to, kako je virus razširjen in kakšno moč ima, se lahko še tako paziš, pa te bo prej ali slej ujel. Seveda med sezono nikoli ni dobro zboleti, zato se kar najbolj trudimo, da bi se mu izognili. Ne vemo namreč, kako bo vplival na posameznika, zlasti na športnika. So primeri, ko si športniki zelo dolgo niso opomogli. Glede na to, kako so bile okužbe razširjene tako v biatlonski reprezentanci kot na Pokljuki, smo 'pokasirala' tudi dekleta. Je pa dobro vsaj to, da bomo do svetovnega prvenstva prekužene in bomo lahko normalno trenirale pred domačo tekmo.

Kaj pa tekmovalna realnost slovenske ženske biatlonske reprezentance? Slovenija v zadnjih sezonah nima več predstavnice, ki bi redno osvajala točke. Kako dekleta, ki jih vodite, spraviti na višjo raven?

Tako se zdi na prvi pogled. Ta dekleta spremljam že nekaj let in vsako sezono naredimo korak naprej. Premalo ljudi se zaveda, koliko so sploh stare. Dve sta še mladinki, ena prvo leto članica. V mladinskih vrstah je lepo trenirati, vse je lažje, a realno sliko da svetovni pokal. Tu ni več šale, je boj za vsako sekundo. Osvojitev točk za ta dekleta je vrhunski rezultat. Morda se komu to sliši neumno, a tako je. So pa z ničlo oziroma dobrim streljanjem ter solidnim tekom sposobne priti naprej, to je že dokazala Polona Klemenčič.

Je torej zanje izkušnja v svetovnem pokalu prišla prezgodaj, bi jih bilo bolj smiselno še držati na nižjih ravneh tekmovanj?

Težava je v tem, da drugih deklet trenutno ni. Poglejte, kako je bilo z Urško. Skupaj sva tekmovali, s šestnajstimi leti je že nastopila v svetovnem pokalu. Tega niti sama nisem več dovolila, to je absolutno prezgodaj. Ves čas je bila v članski kategoriji, saj drugih deklet ni bilo. Podobno je zdaj, takšna je naša kruta realnost. Zakaj forsiramo? Lahko bi dali na tekmo le eno, a bi s tem izgubili kvoto za naslednja leta, ko bodo vendarle prišle tudi druge tekmovalke. Teh kvot ni lahko dobiti nazaj. Vse skupaj je začarani krog. Seveda je prezgodaj. Velika razlika je, ali se uvrstiš na devetdeseto mesto v svetovnem pokalu ali si med desetimi na tekmah nižje ravni, vse skupaj ima velik psihološki vpliv. Toda v biatlonu je pač tako, to je proces, ki traja. Dekleta pa zgodaj odhajajo. Šla je Urška, Tamara Barič … Radi bi ohranili člansko kategorijo, a je dejansko nimamo.

Foto Matej Družnik

Verjetno je treba zato z dekleti delati še bolj pazljivo – da ne bi izgubile motivacije in hkrati pregorele.

Dobro je, da smo skupaj že nekaj let, da lahko ves čas spremljam njihov razvoj. Ničesar ni mogoče narediti čez noč. Lahko si mladinski svetovni prvak, toda v članski kategoriji to nič ne pomeni. Sploh pri dekletih je tako, da do vrhunskih rezultatov pridejo po 25. letu. A kako ohraniti in zadržati dekleta do 27. leta? To je pri nas velika težava. Dvajset let sem v svetovnem pokalu, dobro vem, da imajo že zdaj trening na zelo visoki ravni, to ni več mladinska kategorija. Zavedam se tudi, da pristop vseh teh deklet ni stoodstoten, zato ni vedno rezultatov. Od vsake posameznice je odvisno, kako bo napredovala.

Omenili ste hitra slovesa, zlasti Urške Poje. V čem vidite glavno težavo?

Mislim, da se generacije spreminjajo. Danes imajo mladi drugačen življenjski slog. Biatlon je težek šport, res ga moraš imeti rad, da vztrajaš. To vedno govorim dekletom. Vprašali so me, zakaj nisem bolj vztrajala in prepričala Urške, da bi še tekmovala. Nikogar ne morem siliti, ga nagovarjati, da tekmuje zaradi mene. Vsak mora sam vztrajati in delati z vesel­jem. Današnja mladina pa ... Ne pravim, da je pomehkužena, je pa dejstvo, da hitro vidi rešitev in smisel v drugi stvari, se znajde tudi drugje. Biatlon pa zahteva svoj čas.


 

Omenili ste, da moraš imeti biatlon res rad, da vztrajaš. Zakaj ste ga imeli radi vi? In ga imate še vedno.

V tistih časih o tem nisem veliko razmišljala. Že v tekaških vrstah smo se imeli odlično. Kamorkoli smo šli, smo tekmovali, se zabavali, leta pa so hitro tekla. Bilo mi je 'fajn'. Ko sem imela možnost poskusiti v biatlonu, sem šla brez pomišljanja. Vsa ta leta sem uživala, tudi proti koncu kariere, ko sem bila že bolj utrujena. Morda je problem v tem, da se zdaj mladim vse skupaj ne zdi več tako zabavno, kot se je nam. Toliko let sem bila v športu, pa se mi zdi, da nisem ničesar zamudila. Zdaj imam občutek, da je mladim malo dolgčas.

Se način treninga in podpora današnjim tekmovalkam močno razlikujeta od razmer, v katerih ste začeli in tekmovali vi?

Že ko sem začela delati kot trenerka v mladinski vrsti, je bilo za vse zelo dobro poskrbljeno, tudi v regijskih centrih in klubih. To se kaže tudi v številu deklet, ki pridejo naprej, trenirajo kakovostno in imajo podporo od mladih nog. V mojih časih tega ni bilo, iz tekaških vrst sem prišla neposredno v A-reprezentanco. To so bile moje tekme: svetovni pokal, svetovno prvenstvo, olimpijske igre. Nisem startala na tekmah nižje ravni.

Kaj pa streljanje, kako velik problem je to pri mladih? Kako usklajujeta delo z nekdanjim reprezentančnim kolegom Lenartom Oblakom?

Ja, streljanje je pri nas res šibka točka. Urška je bila ena izmed tistih, o katerih bi lahko rekli, da so se rodili kot strelci, bila je odlična. Takšno tekmovalko bi potrebovali. Zdi se mi, da tej generaciji manjka fokusa, pozornosti. Vse to prinaša način življenja, polno je distrakcij, ki jemljejo koncentracijo – telefoni, računalniki … To se zagotovo pozna. Vidim, kako na treningih in pripravah pozornost niha. To je tudi največja težava pri streljanju. Vse to se prenese tudi na tekmo, kjer ni dovolj samozavesti in odločnosti.

Andreja Mali Foto Prezlc Photography

Vi ste precej dolgo vztrajali v tekmovalni smučini. Ste bili velikokrat v dilemi, kdaj in kako končati?

Vmes niti nisem veliko razmišljala o tem. Nato pa sem bila počasi utrujena od vsega, za menoj je bilo veliko vzponov in padcev. Časovnica moje kariere je pokazala, da je dovolj. Sem pa pri 37 letih dosegla rezultat kariere. Dolgo vztrajanje, vzdržljivost in potrpežljivost so bili poplačani. V zadnji sezoni sem vedela, da je konec. Z odločitvijo nisem imela težav, prav tako sem že imela začrtano pot naprej. To bi priporočala vsakomur. Ko si po toliko letih vajen le enega načina življenja, je dobro biti pripravljen na novo poglavje. Preden nehaš, moraš vedeti, kaj boš delal po karieri.

Kaj bi rekli, kakšni ste kot trenerka? Ob dobri strokovnosti je treba izbrati tudi prave psihološke prijeme, kajne?

Seveda, tem dekletom sem trenerka, psihologinja, mama. Veliko smo skupaj in mislim, da je celo pozitivno, da sem ženska pri ženskah. Dekleta potrebujejo nekoliko drugačen pristop. Sama zahtevam zelo veliko, želim, da so tekmovalke stoodstotno pri stvari. Sem stroga, ko je treba biti, lahko pa tudi zelo zabavna, kar je prav tako del športa.

Kakšne so vaše želje za Pokljuko? Vendarle bo tudi za vas domače prvenstvo nekaj posebnega.

Na Pokljuki sem vedno zelo težko tekmovala, ne vem, zakaj, mogoče zaradi pritiska in pričakovanj. Tam nisem nikoli dosegla dobrih rezultatov. Sicer pa seveda najprej upamo, da bomo hitro ozdravele, se znebile okužb in se dobro pripravile. Želim si, da bi dekleta pokazala svoje najboljše nastope. Da bi tudi drugi videli, da dobro trenirajo, da delamo dobro. Sposobne so zelo dobrih rezultatov, zadovoljne pa bomo s točkami. Verjamem, da jih lahko dosežejo.