Ko so leta 1964 trije zanesenjaki, Dušan Senčar, Marjan Kožuh in Franci Čop, smučarskemu svetu predstavili Zlato lisico, ga seveda še ni bilo junaka, ki bi si upal napovedati, za kako uspešno in dolgotrajno zgodbo bo šlo. Prav ta dogodek na pohorski strmini omreži vse mesto z okolico, že dolgo je med najbolj prepoznavnimi znamkami Maribora. Tako kot festival Lent in Borštnikovo srečanje.

 

Ugled drugega največjega mesta na Slovenskem pogosto razjeda negativni zvok nezaposlenosti, propada nekdanjih tovarniških velikanov, neučinkovitih županov, prometnih nesreč in drugih tragedij. A obenem gre tudi za prav posebno okolje zelo uspešnih in ustvarjalnih zamisli, dogodkov najširše odmevnosti, najsi gre za kulturo, umetnost ali šport. In pri slednjem prav posebno mesto že dolgo, od omenjene zime 1964, ohranja Zlata lisica. Na severovzhodu dežele gre za edino smučarsko prireditev najvišje svetovne ravni, daljšo tradicijo pri nas ohranjata le gornjesavska simbola snežnih spektaklov: planiški skakalni praznik in Pokal Vitranc v Kranjski Gori.



Da bi zgodbo o lisičkah na Mariborskem Pohorju obdržali tako dolgo, je bilo treba seveda vložiti za velik zvrhan koš energije, sposobnosti, potrpežljivosti in spretnosti. Tudi selitvam se zanesenjaki s slovenskega severovzhoda niso mogli izogniti, najpogosteje v omenjeno Kranjsko Goro, pa vseeno prirejanja tekme niso izgubili. Seveda bi denarno močnejši prireditelji po Evropi, zlasti v smučarsko zapriseženi severni soseščini, zlahka prevzeli to tekmo, toda trmasti Štajerci se zlepa ne dajo, zato ohranjajo tekmo v svojem pohorskem brlogu in – če je že nuja –, se sami preselijo na kakšno drugo prizorišče.


 

Štajerci in Gorenjci z roko v roki

Tudi v teh dneh jim vremenske razmere niso bile naklonjene. »Dejansko ni več pravila, kdaj bi bil najbolj primeren termin za tekmo. Veselili smo se konca januarja, češ da je zdaj več snega kot ob začetku meseca (lanska Zlata lisica je bila 6. in 7. januarja), pa nam spet nagaja vreme. Zdaj se pač ni zatikalo s pomanjkanjem snega, temveč z vlago in visokimi temperaturami zadnjih dni. Toda vajeni smo vseh možnih ovir in če imaš to tekmovanje rad, boš zanj naredil vse, pa četudi na kakšnem oddaljenem smučišču,« poudari Roman Domjan, eden številnih zanesenjakov iz mariborskega kluba, zdaj že vrsto let vodja oddrsevalcev (po domače »abručerjev«) pri pripravi proge za eno od dveh slovenskih tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju.



Vedno znova je navdušen nad zavzetostjo vseh tistih, ki delajo z njim. Gre sicer za zgodbo 100 sodelujočih na tem področju: »Vsi do zadnjega so izjemni zanesenjaki. Če bi jih sredi noči poklical, da gremo delat na progo, bi bili takoj pripravljeni priskočiti na pomoč. Seveda pa sami pri Braniku vsega ne bi zmogli, zato gre tudi za posrečeno sodelovanje s klubi iz vzhodne regije, predvsem pa ohranjamo izjemen stik s kranjskogorskimi prireditelji. Trideset jih je, ki pomagajo pri oddrsavanju proge.«


 

Nihče ne jamra, ko je treba vstati

Da je na progi dejansko vse pod nadzorom, že vrsto let skrbi Andrej Rečnik. Nekdanji vrhunski smučar in tudi nogometaš mariborskih vijoličnih iz Ljudskega vrta sodi v tisto nekdanjo radijsko rubriko Brez njih ni športa. Dejansko bi si športni utrip mesta ob Dravi kar težko predstavljali brez njegove navzočnosti, zlasti ob pohorski strmini je domala ni smreke, ki je ne bi poznal. Temu primerno v poletno-jesenskem času pridno gobari, a seveda mu že takrat misli uhajajo k osrednjemu smučarskemu dogodku v domačem kraju. »Pa saj mi ne boste verjeli, da je letošnje leto že moje 37., odkar sem prevzel odgovorno vlogo pri pripravi proge za svetovni pokal,« nam je omenil pred dnevi, ko je s številnimi prostovoljci vlekel ključne poteze, da je ob tem muhastem vremenu prizorišče ohranjalo spodoben videz za najvišjo smučarsko tekmovalno raven.



Andrej je nekoč tekmoval, ko je njegov brat Zvonko skrbel za progo. Ko pa slednji ni preživel tragične nesreče z motorjem, je sedanjemu nepogrešljivemu vodji priprave proge pripadla nova vloga. »Tudi če so se nam dnevi v zadnjih tednih te priprave na tekmo, na katero smo lahko upravičeno ponosni, začeli ob rani jutranji uri, ni bilo nikakršnega 'jamranja'. Delalo se je zares, a kako naj bo drugače, če nas vse skupaj povezuje izjemno prijateljstvo. Delu pristopimo pravzaprav kot druženju. Pa ne gre le za teh nekaj sklepnih tednov, ko odštevamo do prihoda naših lisičk,« upravičeno ponosno razlaga Rečnik in še obrazloži: »Morda le v tistem poletnem času dopusta za kakšen teden odidemo vsak na svojo stran, toda hitro se razveselimo nove priložnosti za druženje. Ta enotnost prirediteljev te naše tekme ti preprosto zleze pod kožo. Ko pomislite, da navadni smrtniki soboto namenijo delu za Zlato lisico, tudi dneve dopusta pri svojih rednih službah si zapišejo, zato da bi delali za skupni cilj vrhunsko organizirane prireditve.« Obenem je stari pohorski lisjak navdušen tudi zaradi izjemnega sodelovanja s Kranjskogorci, katerih viden delež je podčrtal že prej omenjeni Domjan.
 

Po prvi napaki le en popravni izpit

Skupni pikniki Gorenjcev in Štajercev so po koncu smučarske sezone – bodisi na skrajnem slovenskem severozahodu bodisi pod Pohorjem – seveda najprej namenjeni sproščenemu druženju, a obenem že tam navzoči resno sklepajo načrte o novi sezoni in zlasti pripravah smučišč. »Seveda vsak, ki spremlja svetovni pokal v alpskem smučanju, najprej pomisli na to, kako se temeljito lotimo kranjskogorske in mariborske tekme, toda hkrati se trudimo skrbeti tudi za druge proge. V jesenskem času tako na skupnih akcijah urejamo okolico, odstranjujemo kamne, prvi sneg seveda botruje drugim zadolžitvam,« poudari dolgoletni vodja proge, rad obudi lepe spomine iz pisane preteklosti Zlate lisice, obenem pa si želi, da bi se pripravljavcem v prihodnje pridružilo več predstavnikov mladega roda. A hkrati opozori: »Naše delo ni hec! To pač ni prostovoljni pevski zbor za zabavo, temveč skupina, ki si pri pripravi športnega dogodka najvišje ravni ne sme privoščiti spodrsljaja. Lahko smo prijatelji med seboj, se družimo v prostem času, a ko smo na strmini – letos naši pohorski, lani pa podkorenski –, brez discipline ne gre. Dogovore moramo upoštevati, zamud kot vodja ne toleriram. Prvič še opozorim, nato popravnega izpita ni več. Le tako smo lahko uspešni.«



Pri vsem povedanem in zapisanem smo si lahko hitro na jasnem: takšne pripadnosti in zanesenjaštva, kot jo v primeru Zlate lisice razgrinjajo Štajerci, ne srečaš vsak dan. Toda takšen je pogosto tudi značaj prebivalcev severovzhodnega dela naše dežele: veseljaški, gostoljuben, pripaden svoji tradiciji, ponosen na korenine. Prav dogodek ravni tekme smučarskega svetovnega pokala, ki vedno znova zahteva dolge in temeljite priprave, pa ravno s tem zanesenjaštvom priredijo tako, da jim niti strogi ocenjevalci iz tujine nikdar ne morejo do živega.



In tako kot je pomembno vse tisto, o čemer sta nam pripovedovala Rečnik in Domjan, torej neposredno dogajanje na progi, ne gre tudi brez zanesljivih in učinkovitih potez pisarne. Alfa in omega takšnega utripa, pravzaprav neposredne vezi med pisarno in progo, je že dolgo Srečko Vilar, generalni sekretar prireditve.
 

Prestižno članstvo v Clubu 5

Kajpak v svoji vlogi dobro pozna delovanje uglednih prirediteljev na tujem, iz leta v leto se vedno znova trudi, da bi Zlata lisica ohranjala svoj prigarani ugled. »Če pomislite, da se je zgodba o naši tekmi začela leta 1964, ko so dejansko kraljevale tradicionalne smučarske nacije, je bila že uvrstitev v koledar tekmovalne zime za nas velika zmaga,« je najprej podčrtal Vilar, nakar se je ozrl tudi k novejši dobi, v kateri je sam neposredni udeleženec utripa pohorske predstave: »Pri organizaciji nam v vseh teh letih ni bilo kaj prida podarjenega, vedno znova smo morali potrjevati naše sposobnosti, skrbeti tudi za nove pristope ter na koncu, in sicer skozi članstvo v Clubu 5, postali del druščine najboljših prirediteljev v koledarju svetovnega pokala.«

Maribor je sicer od leta 1998 zapisan v tem prestižnem klubu, ki ga je deset let prej ob ustanovitvi predstavljala elitna peterica prirediteljev (Val Gardena, Garmisch-Partenkirchen, Kitzbühel, Wengen, Val d'Isere). Pozneje so tem dodajali tiste najbolj zagnane in zanesljive, pred Pohorci so leto prej podobno čast doživeli Kranjskogorci.



A v primeru Zlate lisice, takrat ko seveda ostane v svojem izvirnem brlogu, gre tudi med tekmovalci od vsepovsod za prav posebno priljubljenost, saj uživajo med bivanjem sredi mesta z več kot 100 tisoč prebivalci, predstavitvah na glavnem trgu, sprehodih po Lentu, Mestnem parku, obisku prijetnih kavarn. »Blagovno znamko Zlate lisice poznavalci po svetu povezujejo z Mariborom in Slovenijo. Ne nazadnje pa je bilo prav to naše tekmovanje tudi temelj za začetek zimskega turizma na Pohorju,« je prepričan Vilar. Obenem je vesel tudi zaradi pristopa, ki vključuje prireditve sredi mesta, želel bi si v prihodnje še tesnejše sodelovanje z vsemi partnerji v metropoli slovenskega dela Štajerske. Tisti severni del regije, ki pripada Avstriji, se je pred kratkim spogledoval s kandidaturo zimskih olimpijskih iger, v tem primeru bi bil viden delež tudi izkušenih mariborskih smučarskih prirediteljev.

A realnost je v tem olimpijskem primeru presegla želje, igre 2026 bodo bodisi v Italiji (Milano/Cortina d'Ampezzo) bodisi na Švedskem (Stockholm/Åre), Mariborčani pa so vsekakor lahko ponosni ob spoznanju, da jih pri FIS še naprej upoštevajo kot resne partnerje in jim to tudi že izkazujejo pri prvih osnutkih tekmovalnih koledarjev za dobo po olimpijskem letu 2022. Pa četudi lisičke tekmujejo na za smučanje kar nenavadni nadmorski višini, daleč od vrhov Alp in Dolomitov. Toda zanesenjaštvo in pripadnost tekmi preskočita marsikatero oviro. Tudi naravno. Zato je Lisica nepremagljiva že od leta 1964.