»Usodi ne moreš ubežati,« so bile pomenljive besede avstrijske alpske smučarke Ulrike Maier, dvakratne svetovne prvakinje v superveleslalomu. Njena usoda je bila kruta, neusmiljena. Pri komaj 26 letih jo je vzela tam, kjer je bil njen drugi dom – na smučarski progi. Od tragičnega padca v Garmisch-Partenkirchnu, ki je spremenil smučarsko zgodovino, danes mineva 25 let.

Na kraju nesreče, na odseku FIS-Schneise znamenite proge Kandahar, danes stoji in opominja spominski križ. Žalostne obletnice, četrt stoletja njene smrti, so se minuli konec tedna spomnili tudi na ženskih tekmah hitrih disciplin za svetovni pokal v Garmischu, po podelitvi nagrad so namreč gledalci molče in spoštljivo sprem­ljali posnetke pokojne Avstrijke na velikem zaslonu, nato pa so se ji priklonili še z glasnim ploskanjem. Ulrike Maier je bila v beli karavani priljubljena, precej simpatij svetovne javnosti je požela na svetovnem prvenstvu leta 1989 v Vailu, ko se je do superveleslalomskega odličja najžlahtnejšega leska dokopala v tretjem mesecu nosečnosti.

Smrt pred kamerami

Nekaj zloveščega je bilo tisto soboto, 29. januarja 1994, v Garmischu. Da nekaj sluti, je Ulrike nezavedno izustila v novinarske mikrofone že po jutranjem ogledu proge: »Teren je brutalno leden in zelo nevaren.« Na določenih delih proge Kandahar so bile ledene plošče tako izrazite, da si pod njimi lahko videl travnate bilke. Kazalo je že, da bo progo kljub temu prevozila brez prask. A ji je v spodnjem delu, manj kot 20 sekund pred ciljem, pri hitrosti 105 kilometrov na uro, zagrabilo robnik desne smučke, razkrečilo noge in jo izstrelilo s proge. Z glavo je treščila ob snežno podlago, pri tem izgubila čelado, nato pa – brez znakov življenja – drsela po progi navzdol. Vse to se je zgodilo v neposrednem televizijskem prenosu, njeno agonijo je opazoval ves svet.



Mravljišče ob Kandaharju je obnemelo, tišino bi lahko rezal. Negibno smučarko so oživljali na progi, nato so jo s helikopterjem prepeljali v bolnišnico v Murnau, a je bilo žal prepozno. Umrla je dve uri in pol po padcu. Dolgo je za vzrok njene smrti veljal zlom tilnika ob trku v merilni stebriček, a je bil pozneje ovržen. Dan po nesreči se je z odločno napovedjo oglasil njen zaročenec Hubert Schweig­hofer, ki je bil usodnega dne v ciljnem izteku s štiriletno hčerko Melanie na ramenih: »Plačali bodo za to, odgovorne na Mednarodni smučarski zvezi (FIS) bom tožil do zadnje možne instance.«



Vodja organizacijskega komiteja v Garmischu Hubert Ostler je tedaj prejel celo grožnje s smrtjo, Avstrijec Kurt Hoch, takratni direktor FIS, pa se je preventivno obdal z varnostniki. Za tragedijo ni kazensko odgovarjal nihče, odškodnina, ki je nato pripadla Schweighoferju, danes pilotu, smučarskemu učitelju v Raurisu in očetu treh otrok, pa je šla na račun Melanie Maier. Mimogrede: tekmo so tedaj izpeljali do konca, krstne zmage v svetovnem pokalu se je veselila Italijanka Isolde Kostner, Špela Pretnar pa je z 8. mestom dosegla najboljšo smukaško uvrstitev v karieri.

Veliko korakov za preprečitev podobnih nesreč

Če je bilo kaj dobrega v tragediji odlične smučarke in mlade mame, ki je osupnila športni svet, je bilo to, da so se začeli resneje pogovarjati o varnosti na tekmah svetovnega pokala. V četrt stoletja je bilo storjenih veliko korakov za preprečitev podobnih nesreč – učinkovite in močnejše zaščitne mreže, usmerjevalne modre črte na progi, boljše čelade, ojačani podkombinezoni in uvedba zračnih blazin so le nekateri premiki. Prireditelji so čedalje bolj občutljivi tudi za neugodne vremenske razmere, ki bi utegnile privesti do manj varne smuke, zato toliko prestavitev in odpovedi tekem. Prav tako na nekaterih progah blažijo najnevarnejše odseke. Pa vendar, možnosti težkih padcev se pri športu na prostem, pri katerem tekmovalci dosegajo vrtoglave hitrosti, ne da izničiti. Se pa vsake toliko pojavijo osamljeni glasovi, ki bi radi prestavili alpsko smučanje v dvorane, a posluha za tovrstne skrajne zamisli ni.



Tudi po tragediji 26-letne Avstrijke usoda smučarjem ni prizanašala. Svoj davek je terjala tik po prelomu tisočletja, ko je na smukaškem treningu na avstrijskem ledeniku Pitztal preminila superveleslalomska svetovna prvakinja, 31-letna Francozinja Régine Cavagnoud. Pri visoki hitrosti je silovito trčila v nemškega trenerja Markusa Anwanderja, ki je prečkal progo. Utrpela je resne možganske poškodbe, s helikopterjem so jo prepeljali v bolnišnico v Innsbrucku, kjer je dva dni pozneje umrla. To je bila prva smrt med vrhunskimi smučarkami po Ulrike Maier. »Umrla je za svoje delo in zaradi njega. Ravno najboljši se vselej poslovijo prvi,« je tedaj dejal olimpijski zmagovalec v smuku ­Jean-Luc Crétier, nekdanja avstrijska smučarka Michaela Dorfmeister pa: »Občasno vsak pomisli, da se na tekmah lahko kaj pripeti, na kaj tako tragičnega pa ne pomisliš nikoli.« Od sezone 1994/95 smučarji podpišejo izjavo, da tekmujejo na lastno odgovornost.