Olimpija in Jesenice skozi meglo v negotovo prihodnost

Januar je ponavadi mesec polnih lednih dvoran in navdušenega občinstva zlasti v tistih pravih hokejskih deželah. Slovenija po tej plati nikdar ni mogla doseči Češke, Švice, Nemčije, še bolj oddaljeni so bili deli nordijskega, ruskega in severnoameriškega dela sveta, a je izjemna tradicija tudi pri nas ohranjala spodobno raven zanimanja. Zdaj gledalcev zaradi boja z zloveščim virusom ni, prihodnost Olimpije in Jesenic je ob pomanjkanju privlačnih predstav postala meglena.

Obe instituciji hokejske igre v Sloveniji zdaj že več sezon zapored pripadata alpski ligi, gledljivemu tekmovanju, ki je vendarle manj kakovostno in posledično privlačno kot nekoč EBEL, v kateri so tako železarji (ti so bili sploh prvi iz tujine v tej razširjeni avstrijski ligi) kot tudi zmaji, leta 2008 celo podprvaki, pustili vidne sledi. Naložbam bogatih tekmecev ne eni ne drugi niso več mogli slediti, slovo od te izbrane druščine je bilo neizogibno.



Predvsem v ambicioznem ljubljanskem taboru bi se radi vrnili med najboljše v regiji. Navsezadnje je Olimpija osvojila lovoriko v alpski ligi 2018/19, ta čas je na lestvici 2. za Brunicom, najbolj ambicioznim klubom iz zahodne soseščine. Mir v Tivoli si je po porazu v derbiju domačega prvenstva na Jesenicah vrnila s sredino gladko zmago v Val Gardeni (5:0; Pance, Simšič, Mehle, Zorko, Čimžar), a prav mirnega spanca za zmaje še ni.

Polončič kot nekoč Sekelj

Njihov trener Gregor Polončič je po porazni predstavi na Jesenicah bruhal ogenj kot nekoč Matjaž Sekelj, ko so njegovi igralci odpovedali na domačem ledu proti železarjem, pri slednjih pa falanga ruskih hokejistov s trenerjem Sergejem Borisovom zaradi dolgov kluba ni hotela nastopiti. Sicer pa pogled v preteklost prinaša zanimivo primerjavo. Pri Olimpiji je bilo vroče tudi 1. januarja 2010, ko je sanjsko moštvo s Frankom Banhamom in vzhajajočim asom Žigo Pancetom izgubilo s takrat realno slabšimi Jesenicami po kazenskih strelih.



V Ljubljani si želijo graditi moštvo za ICEHL, nekdanjo EBEL, s sedanjim kadrom so od konkurenčne vloge v tem tekmovanju še daleč. In na ledu bo treba igrati hitreje in učinkoviteje. Če bi sedanji športni direktor Jože Kovač pri številčni premoči petih proti štirim deloval tako zmedeno, kot sta v trenutkih odločitve na tem zadnjem derbiju Jure Sotlar in Miha Štebih, ne bi dosegel niti olimpijskih iger niti ugleda enega najbolj ustvarjalnih branilcev pri nas v razredu Igorja Beribaka, Murajce Pajiča ali pozneje Valerija Šahraja in Toma Juga ...

Jesenice? Sprehod po avli Podmežakle razkriva veličastno preteklost številnih asov in polnih tribun. Zadnji poraz v Asiagu z 0:3 nikakor ni sramoten, jasno pa razkriva, da to garaško moštvo navzlic temeljitemu pristopu trenerja Mitje Šivica in športnega direktorja Marcela Rodmana nima stalne dodane vrednosti. Z izjemno srčnostjo lahko užene največjega domačega tekmeca, preseneti tudi koga od drugih favoritov, a do ICEHL je za Jeseničane precej daljša pot od te železniške, ki jo ravno zdaj prenavljajo na progi skozi Karavanke.