Od Planice 1934 do Planice 2024: devet desetletij slavne doline

Če letošnje leto ne bi bilo prestopno, bi se finale svetovnega pokala v smučarskih skokih 2024 iztekel natanko ob 90. obletnici prve mednarodne tekme na »mamutski« skakalnici v Planici 25. marca 1934. V dogovoru z Zimskošportno zvezo Jugoslavije (ZŠZJ) in s Sportnim klubom Ilirija jo je jeseni 1933 po svojih načrtih zgradil stavbenik Ivan Rožman. Razhajanje za en sam dan pa ne bo okrnilo niti veličine dogodka samega po sebi niti veličastne zgodovine najbolj slavne športne doline, s katero se ponaša Slovenija.

Prav je, da se ob tem spomnimo vseh, ki so v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja zasejali seme, iz katerega je vzklil slovenski nacionalni športni projekt in ponos brez primere. Zaslužijo, da jim izkažemo spoštovanje in hvaležnost, ker so sledili sanjam, da bi v tedaj zimskošportno zaostali smučarski deželi morda nekoč priredili planetarni šampionat v nordijskem smučanju. Namesto tega so zaplodili spočetje ene izmed najbolj spektakularnih disciplin modernega športa.

Gorec in Bloudek

Tandem Joso Gorec, glavni tajnik ZŠZJ in spiritus agens tega projekta, ter inž. Stanko Bloudek, je bil v nadaljevanju zgodnje planiške zgodbe kos tudi (ne)pričakovanim zapletom z Mednarodno smučarsko zvezo (FIS) in celo bojkotu Norveške smučarske zveze, tedanje dominantne smučarske velesile. Bloudka so poletom podobni skoki v Planici leta 1934 s svetovnim rekordom Norvežana Birgerja Ruuda (92 m) vred kot nekdanjega profesionalnega in tedaj še vedno ljubiteljskega konstruktorja letal pri priči povsem in za zmeraj zasvojili.

Kljub odmevni krstni prireditvi Planica '34 ne gre pomesti pod preprogo domačega zapleta okoli sicer nespornega Rožmanovega avtorstva načrta za prvo veliko skakalnico pod Poncami. Ta je – kako po slovensko! – sledil planiški premieri. Od tam so marca 1934 kot blisk poletele v svet »planiške senzacije«. Novice o komaj verjetnih dosežkih prvih »letalcev na smučeh« so kajpada zbujale zavist. Povsem nedolžni pri tem niso bili niti funkcionarji SK Ilirija, saj so bili občutljivi za interese kluba v Planici. Medklubsko rivalstvo v Ljubljani je po nepotrebnem pripeljalo do sporov, ki pa na nadaljnji potek planiške zgodbe kmalu niso več imeli nobenega vpliva.

Boj za uveljavitev in priznanje smučarskih poletov, ki se je začel kmalu po odmevni krstni mednarodni prireditvi 1934, je prvotno zamisel o organizaciji SP v nordijskem smučanju potisnil v ozadje. Razvoj Planice se je zasukal v drugo smer – k boju za uveljavitev poletov kot posebne discipline smučarskih skokov.

* * *

Res pa je, da je JZŠZ z Bledom, torej ne s Planico (!), celo uspešno kandidirala za organizacijo nordijskega SP 1942. Na šampionat v Zakopanah so pozimi 1939 celo poslali opazovalca Boža Kramaršiča, ki je temeljito preučil vse vidike organizacije, da bi olajšal ZŠZJ in Bledu uspešno izvedbo zahtevnega projekta, ki ga je II. svet. vojna odložila za debelih osem desetletij!

* * *

Joso Gorec je boj za preživetje in poznejšo dokončno uveljavitev smučarskih poletov de facto spretno dobil že na kongresu FIS leta 1938 v Helsinkih. Prisluhnili so mu nekateri drugi v prihodnost smučanja zazrti funkcionarji, ki so bili siti samozadostnih skandinavskih smučarskih apostolov, ki so obvladovali FIS.

Med Gorčevimi podporniki na kongresu se je znašel tudi znameniti Anglež, »smučarski papež« Sir Arnold Henry Moore Lunn, izumitelj slaloma, ki je s FIS bil podoben boj za uvedbo SP v alpskih disciplinah in vključitev le-teh v program ZOI.

Poti nazaj ni bilo več

Gorec je na Finskem uspešno izpogajal uvedbo t. i. študijskih poletov, s katerimi so skakalci v Planici v nekaj korakih rekordne daljave pomaknili od 107 m (Sepp Bradl, Avstrija, 1938) v bližino sanjskih 120 m (R. Gehring, Nemčija, 118 m, 1941). Poti nazaj ni bilo več!

Na Gorčevem zelniku je zrasla tudi zamisel o ustanovitvi Združenja smučarjev Planica (Udruženje smučara Planica) s sedežem v Beogradu in operativnim štabom (izvršnim odborom) v Ljubljani, ki ga je vodil znameniti industrialec Rado Hribar. S tem so se protagonisti leta 1935 izognili nadaljnji polarizaciji klubskih in drugih interesov v Ljubljani okoli Planice.

Planica je s tem dobila vsejugoslovanski značaj in pomen s pokroviteljstvi na najvišji državni ravni. Na primer prestolonaslednika kralja Petra II. Karadjordjevića, ki so ga prav pri Domu Ilirije v Planici naučili smučati! Model združenja je po osvoboditvi v grobem prevzel tudi OK Planica. Oba sta od vsega začetka lahko računala na prostovoljno sodelovanje in pomoč širokega kroga privržencev smučanja, posebej iz društev, ki so gojila tudi smučarske skoke.

Medtem ko se je Gorec v kritičnih predvojnih letih pogajal s FIS, je inž. Bloudek preučeval skoke in polete ter načrtoval in sproti povečeval letalnico v Planici. Obenem je s podporo Ilirije Planico razvijal v celovit skakalni center, ki ga je po osvoboditvi pred zimo 1948/49 zaokrožil še z 80-metrsko skakalnico.

Ko se je leta 1950 podrla dotrajana prva velikanka, ga je mikalo, da bi zgradil večjo letalnico, a jo je moderniziral in postavil tako rekoč v dimenzijah stare na isti lokaciji. Kdor še pomni hude čase po prelomu Jugoslavije s Stalinovo SZ (1949-53), lahko razume, s kako omejenimi resursi je Bloudek računal. A prav zato je bila ta lepotica med skakalnicami izjemno priljubljena med skakalci, zlasti iz tistih držav, ki niso imele za priprave na smučarske polete na voljo ne skakalnic primerne velikosti ne izkušenih trenerjev in ne dovolj denarja.

Ključne vloge v Planici

Inž. Stanko Bloudek je vse do prezgodnje smrti 26. novembra 1959 spodbujal in načrtoval gradnjo manjših in srednje velikih skakalnic po Sloveniji. Že pred poletjem 1959 je končal načrte in izbral teren za gradnjo nove 160-metrske letalnice, da bi Planica spet stopila v korak s tekmeci v Oberstdorfu in na Kulmu.

Po njegovem slovesu je te izzive na svoja ramena preložil mlajši rod planiških športnih delavcev. V inženirskemu pogledu je bratovski dvojec Janez in Lado Gorišek Bloudkovo dediščino popeljal k dotlej nepredstavljivim dimenzijam. A ves zagon in napredek je bil mogoč zato, ker so slovenske planiške sanje od začetka podpirale izjemne osebnosti in številni predani privrženci.

V sagi o (skakalni) Planici so igrali ključne vloge – poleg sodobnikov Gorca in Bloudka iz SK Ilirija – možje takšnega kova, kot so bili Janez Kerštajn, Bogo Šramel, Tone Dečman, Niko Belopavlovič, Milan Naglič, Niko Križanec, Voje Šerbec – Daba, Miloš Kovačič, Franc Premk ..., če spomnim samo na čase, ko smo še poznali »planiški dinar«. Obenem še številni drugi javnosti manj znani možje in žene iz smučarskih skakalnih društev pa tudi iz širših lokalnih in vseslovenskih športnih, poslovnih in političnih vrst. Samo z njimi je neprecenljiva planiška dediščina lahko varno pristala v samostojni demokratični Sloveniji.