Ni več opravičil in izgovorov, ob Donavi po točke

Budimpešta – Seveda je bilo že pred začetkom svetovnega prvenstva na dlani, da bo za slovensko hokejsko reprezentanco tekma na polovici turnirja z Madžarsko (danes ob 19.30) zelo pomembna, toda da ji bo pristopila brez osvojene točke v prvih dveh predstavah, ni bilo zaznati niti v najbolj pesimističnih napovedih. Tako je že danes pred risi najpomembnejša tekma doslej v sezoni.

Iz zornega kota zadnjih mesecev je videti prav neverjetno, da je moštvo na olimpijskem turnirju, takrat resda z izjemnim kapetanom Janom Muršakom, tako vidno opozorilo nase, tukaj pa je bilo zdaj proti dvema realno slabšima reprezentancama Velike Britanije in Poljske povsem brez moči. Zato je bil že izredni sestanek med igralci nuja tako kot že kdaj v preteklosti, tudi v prejšnji slovenski selektorski dobi Karija Savolainena.

»S takšno igro ne bo šlo več«

Pred 13 leti se je zdelo, da je slovenska ladja po polomu proti Nemčiji na SP v Innsbrucku potonila, znamenita skupna pica igralcev brez članov strokovnega in tehničnega vodstva pa je strnila vrste, nakar so risi obstali med najboljšimi. Zdaj pa celo grozi boj za obstanek v skupini B svetovnega hokeja.

»Dobro se zavedamo, da s takšno igro ne bo šlo več. Kot kapetan občutim posebno odgovornost, predvsem v napadu imamo še veliko rezerv. Brez doseženih golov bomo težko zmagovali,« se dobro zaveda Jan Urbas, eden tistih, ki mu je, razumljivo, pripadla ena od najpomembnejših vlog na omenjenem sestanku: »Vedno je tako v podobnih trenutkih. Spregovorimo starejši, opozorimo na naše spodrsljaje, nakar napoči čas za pogovor med vsemi.«

Klubske težave zelo vidne

Selektor Savolainen je podprl takšen način reševanja težav med igralci, večer po bolečem popoldanskem porazu s Poljaki jim ni priredil nikakršne obveznosti, včerajšnji dan pa je nato zaznamoval enourni trening z analizo. Zanimiva in glede na zadnja leta je sicer tudi razdelitev nalog med številnimi trenerji v našem štabu, saj prvi mož klopi ne govori veliko, ponavadi se odloči le za kakšen psihološki prijem – zlasti pa veliko stavi na napis iz slačilnice, da niti en posameznik ne more biti pomembnejši od moštva –, taktične in strateške podrobnosti pa ob tabli na ledu najpogosteje razkrivata Nik Zupančič in Edo Terglav. Sicer nam je selektor na srečanju pred treningom prikimal ob opazki, da se nekaterim vodilnim adutom poznata tako že dolg tekmovalni počitek po koncu klubskih obveznosti kot tudi slabša sezona od prejšnjih.

V prvi mesec KHL so vstopili štirje slovenski akterji – Jan Muršak, Žiga Jeglič, Robert Sabolič in Rok Tičar –, sezono sta v najmočnejši ligi stare celine sklenila le slednja, pa še to po selitvah med klubi. Ko pa se je Muršaku odprlo pri novih delodajalcih na Švedskem, je zablestel na olimpijskem turnirju, najbrž pa ni treba posebej poudarjati, kako koristna bi bila njegova navzočnost tukaj. A tako je odšel na operacijo zapestja, ki jo je napovedal že v Koreji. Kaj bi bilo, če bi poskusil igrati še na tem prvenstvu, ne bomo izvedeli nikdar.

Govorila le kapetan in selektor

Kakorkoli – pred risi je zdaj v Budimpešti večer, v katerem ne bodo šteli izgovori, opravičila, objokovanje zamujenega. Med drugim naj bi poskusili z novim ustvarjalnim napadom Tičar-Sabolič-Drozg, a pravzaprav je zdaj še bolj od preverjenih sposobnosti na ledu pomembna psihološka trdnost. »Najbolj pomembno je začeti znova. Kar je bilo, je pač bilo. Gremo v novi boj,« se resnosti zgodbe Savolainen dobro zaveda. In kako resno je v slovenskem taboru, je potrjevalo spoznanje, da sta bila dan pred to tekmo na voljo poročevalcem le selektor in kapetan. Mir in zbranost sta namreč močno podčrtana v želji, da si risi ne bi privoščili sramotnega scenarija.