Na domači led za novi zasuk

Slovenija bo tretjič zapored igrala v drugem svetovnem hokejskem razredu, kar se ji bo zgodilo po natanko dolgih dveh desetletjih, od pomladi 2000 na Poljskem. Dotlej se številnim rodovom, vzgojenim zlasti v jeseniški in ljubljanski šoli hokeja na ledu, niso uresničile sanje o nastopu na prvenstvu svetovne elite, že leto pozneje v prazničnem Tivoliju, aprila 2001, pa je nastopil tisti tako nestrpno pričakovani trenutek: naša reprezentanca bo prvič na SP igrala s Švedsko, Rusijo, Finsko, Kanado, Češko ...

Odtlej so priljubljeni risi, v slovenski hokejski prispodobi z oznako »majhni, a nevarni«, pisali imenitna športna poglavja, katerih krona sta bila vsekakor olimpijska nastopa v Sočiju in še pred dobrim letom v Pjongčangu. Toda ob tako ozki bazi, kot jo imamo doma, ter povrhu še izstopu iz najmočnejšega klubskega tekmovanja v regiji (EBEL), je bilo jasno, da ta pravljica ne bo večna. Drugič zapored je na prvenstvu skupine B slovenska izbrana vrsta ostala realno daleč od vizumov za elito, obakrat s po tremi porazi v petih nastopih.

A če je bera pred enim letom presenečala, zdaj ta navzlic navzočnosti Anžeta Kopitarja, profesionalca najširših razsežnosti, ni bila nepričakovana. Ivo Jan se je prvič srečal z odgovornostjo v vlogi selektorja, pogrešal je nekaj silno pomembnih reprezentantov zadnjih let, priprave so bile kratke, tekme takrat komaj omembe vredne, sedanja hokejska Slovenija nima takšne veljave, da bi si tekmece za trening izbirala in jih tudi dobro plačala. Obupala pa še ni. Vsaj v boju za SP na domačem ledu, ki bi lahko prineslo novi zasuk. Tako kot tistega leta 2001.