Domen Prevc je odlično načrtoval vrhunec svoje pripravljenosti. Najboljši je bil namreč na najpomembnejšem tekmovanju predolimpijske zime 2024/25 – na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Trondheimu, na katerem se je v blestečem slogu ovenčal z zlato lovoriko na veliki skakalnici. Za nameček je 25-letni adut kranjskega Triglava prispeval še viden delež k moštvenemu zmagoslavju Slovenije in srebrni kolajni na preizkušnji mešanih ekip. Uspešno sezono bi lahko najmlajši od bratov Prevc konec tega tedna v Planici kronal še z malim kristalnim globusom za najboljšega letalca na smučeh.

Kaj bi rekli tistemu, ki bi vam pred odhodom v Trondheim (na)povedal, kaj vse boste osvojili?

»Ne vem. Odvrnil bi mu: 'Lepo.' Vprašanje pa je, ali bi temu verjel. Kar se je imelo za zgoditi, se je zgodilo.«

Po turbulentnem začetku v sezono, ko ste doživeli tudi dva grda padca, ste začeli v drugem delu zime dosegati vse boljše uvrstitve. Kje se je zgodil tisti znameniti »klik«?

»Očitno se je v psihičnem smislu zgodil na novoletni turneji, na kateri sem se začel ukvarjati predvsem s samim seboj, s svojimi zadevami in težavami. Takrat sem začel iskati rešitve znotraj sebe in ne več toliko zunaj sebe. Začel sem zaupati sebi in svoji opremi, posledično sem začel uživati tudi na tekmah.«

V Oberstdorfu ste po letu dni v svetovnem pokalu poleteli tudi do zmage, po kateri ste delovali, kot da niste mogli verjeti, kaj vam je uspelo.

»No, tam je bilo tesno. Fantje so mi sicer govorili, da bo dovolj za prvo mesto, a v tej igri številk je treba vedno počakati na končni izračun točk. Toda moram priznati, da se je bilo na vrhu zaletišča težko brzdati in da je bilo težko ostati zbran. Bil sem pod precejšnjim pritiskom, imel sem močno povečan srčni utrip, poleg tega sem se – čeprav je bilo mrzlo – tudi potil. S tisto zmago sem dobil potrditev, da znam, zato sem še naprej delal tako kot dotlej.«

Čemu pripisujete svoje mojstrstvo v letenju?

»Ne vem, morda telesni zgradbi, plovnosti, samemu načinu in hitrosti odskoka ter prehodu v letenje. Zagotovo so letos svoje k uspehom prispevale tudi nove vezi, zaradi katerih je možno smuči voditi bolj vodoravno. Zavoljo tega sem v zraku samozavestnejši in posledično tudi agresivnejši.«

Nekajkrat ste bili tudi v Akrapovičevem vetrovniku, kajne?

»Moram reči, da so res čudoviti, ker nam dovolijo in omogočajo uporabo njihovega vetrovnika. In to po koncu njihovega delovnika, za katerega verjamem, da je naporen in stresen. Kljub temu si vzamejo še čas za nas in nam pomagajo. Nekdanji skakalec Jure Mehle nas zna pri tem povrhu tudi tehnično usmerjati.«

V Vikersundu je Domen Prevc poletel do zmage in novega osebnega rekorda – 247 metrov. FOTO: Terje Bendiksby/Reuters

Kako se planiška letalnica razlikuje od, denimo, oberstdorfske?

»Planiška mi je bolj naravna, na njej sem lahko agresivnejši. V Oberstdorfu je treba biti zaradi ostrega radiusa potrpežljiv in zelo previden, tamkajšnja letalnica mi je vedno predstavljala izziv. Velikokrat sem imel na njej težave in nemalokrat se mi je porušil skok, ker čez hrbtišče nisem imel dovolj višine.«

Kako si razlagate premoč Avstrijcev zlasti v prvem delu sezone?

»Že več let uspešno razvijajo svoj sistem. Za nameček poleti dobro proučijo opremo in izpilijo tehniko, tako da vrhunsko pripravljeni pričakajo prve tekme v sezoni. Z odličnim štartom si takoj okrepijo samozavest in nato le še vzdržujejo izvrstno formo. Ne odkrivajo tople vode in ne filozofirajo. Daniel Tschofenig in Jan Hörl sta res od vsega začetka kazala imenitne (od)skoke. Moram reči, da ju zelo občudujem in spoštujem, prijetna sta tudi za pogovor. Glavni trener Andreas Widhölzl zelo dobro vodi ekipo, že od daleč se vidi, da v njej vlada dobro in sproščeno vzdušje. V reprezentanci je vsadil dobro »seme«, določil prioritete, ki jih morajo fantje upoštevati. Lahko tudi popijejo kakšno pivo in se zabavajo, hkrati pa se zavedajo, da morajo biti na koncu dneva spočiti in naslednji dan pripravljeni za tekmo.«

Medtem ko rdeče-belo-rdeči orli kraljujejo domala na vseh tekmovalnih ravneh v moški konkurenci, je bila v ženski razred zase vaša sestra Nika. Kako ste doživljali njene uspehe?

»Všeč mi je, kako vse skupaj dojema in kako dobro se spopada z vsemi pritiski. Zares je psihično močna, tako da je zlepa nič ne zmoti ali vrže iz tira. To gre pripisati tudi vzgoji brez večjega ujčkanja. Trmasta je, ne popušča in naredi vse, kar si zada. Zagotovo je tudi to, da ima pred sabo tri starejše brate, ki jih želi ujeti, veliko prineslo k njenim uspehom. Kakor tudi to, da se ne smili sama sebi, da ne tarna nad tem, koliko mora trenirati, kako naporne so priprave ali koliko ima obveznosti.«

Ni jih malo, ki menijo, da njen slog letenja najbolj spominja na vašega.

»Ko sem jo gledal na Ljubnem, sem v njenih nastopih dejansko videl tudi sebe. Odskok in let ima po meni, v zraku ima roke tako obrnjene kot jaz. Pravzaprav jih k sebi priključi še lepše od mene. Ker ima malo daljše noge in krajši trup, pa jo v radiusu (bolj) stisne, kakor je Petra. Če bo nadaljevala v takšnem slogu, bo imela še zelo, zelo lepo prihodnost.«

Kako se v ekipi pozna odsotnost vašega brata Petra?

»Morda je meni zdaj malo lažje. Petru sem hvaležen, da me je vpeljal v vse to in naučil, kaj vse je pomembno in na kaj moram biti še posebej pozoren. Morda zdaj, ko ga ni zraven, še toliko bolj spoznavam, kako koristni so (bili) njegovi nasveti, da lahko mirno delujem na tekmah. Navsezadnje tudi ta mirnost prinese želene rezultate. Po drugi strani pa sem bil ob njegovi navzočnosti bolj zadržan, saj mi je bil kot neke vrste oče. V družbi prijateljev tudi nisi tako sproščen, če sta zraven tudi starša.«

Kako ste doživljali vse, kar je dogajalo po zadnji tekmi na nordijskem SP, po kateri je zaradi manipulacij Norvežanov s tekmovalnimi dresi izbruhnil pravi škandal?

»Če sem iskren, sploh nisem vedel, kaj se je kuhalo v zakulisju. Niti sanjalo se mi ni, da so nekatere reprezentance vložile pritožbo. Šele pozneje so mi pokazali videoposnetke in mi pojasnili, da so ujeli Norvežane, kako so v drese šivali vrvico. Sam sem imel namreč toliko dela s seboj, da nisem vedel, kaj vse se je dogajalo okrog mene. Toda od vsega bi se rad oddaljil in se osredotočil na zadnje preizkušnje v sezoni.«

Domen Prevc se je z nordijskega svetovnega prvenstva v Trondheimu vrnil domov s kar tremi kolajnami. FOTO: Leon Vidic/Delo

Odmevala sta tudi diskvalifikacija Timija Zajca na preizkušnji mešanih ekip v Willingenu in njegov odziv. Kako ste ju videli?

»Morda je našim trenerjem, strokovnemu štabu – kako naj se izrazim – zmanjkalo malo kilometrine, da bi se takrat odzvali bolj zrelo. Da bi se skušali pogovoriti na štiri oči in po normalni poti urediti zadeve. Na koncu je treba priznati, da se vsi gibljemo na meji. Tudi v nekaterih drugih športih v želji po doseganju vrhunskih rezultatov hodijo po robu. Sam sem si – ko so me diskvalificirali – mislil: 'Aha, to je narobe in to moram popraviti do naslednjič.' Ob tem je treba reči, da za marsikatero diskvalifikacijo v resnici ni kriv dres, temveč telo, ki se spreminja.«

Pojasnite, prosim.

»Zjutraj ima namreč človek drugačen obseg trebuha kot popoldne. In pri lovu centimetrov gre lahko hitro kaj po zlu, sploh če kakšen dan nisi stoodstotno zbran in ti pozornost uide drugam, misleč, da bo vse v redu. Potem te kontrolor hitro dobi na kateri od točk. Takrat je treba biti iskren in pošten, včasih pa je treba tudi skloniti glavo in spraviti ego v svoje kote. Če pa meniš, da je bilo kaj narobe, se skušaš najprej pogovoriti s kontrolorjem. Če ničesar ne dosežeš, se pritožiš na tekmi, in če tudi pri tem nisi uspešen, lahko vložiš še pritožbo na FIS. Na takšen način naj bi se reševale zadeve. Z raznimi izpadi pa se na šport meče slaba luč in potem nastane cirkus. Izpademo lahko kot neresen šport, morda celo kdo pomisli, da se hodimo malo smučat navzdol in zafrkavat. Ne smemo se igrati, kajti gledanost naših tekem ni sama po sebi umevna, zanjo moramo veliko delati vsi skupaj. Če pogledamo širše, si tudi ti kot skakalec na boljšem, če gre športu dobro. Zaradi tega sem privrženec tega, da se vse stvari rešujejo na zdrav, zrel in odrasel način – brez kakšnega pompa. Četudi se kdaj ne strinjaš s kakšno odločitvijo, jo je bolje sprejeti, kajti na dolgi rok se marsikaj poravna.«

A tudi Sandro Pertile, direktor skakalnih tekmovanj pri FIS, bi se moral kdaj ugrizniti v jezik, mar ne? Kot, denimo, v Ruki, kjer je Norvežanom na pritožbe nad (pre)nevarnimi razmerami zabrusil, naj gredo raje igrat namizni tenis, če jim kaj ni prav.

»No, to je bila nekakšna prispodoba, ki mi je bila – če sem iskren – zelo všeč. Tu je do izraza prišel Sandrov italijanski značaj. Izjava je resda močna, a po drugi strani se mi tudi ne zdi dobro, da bi se smilili samim sebi. Igralec Matthew McConaughey ima zanimive modrosti, ena od njih se – ga bom citiral – glasi takole: 'Življenje ni pošteno. Nikoli ni bilo in nikoli ne bo.' Zdaj je na nas, kako bomo to sprejeli. Z jamranjem nad tem, kakšen veter si dobil, ne boš ničesar spremenil. Zakaj bi potem izgubljal energijo s tem, na kar tako ali tako nimaš vpliva? Zato se raje osredotoči na to, kar lahko spremeniš, izboljšaš in obrneš sebi v prid. Seveda se zgodi, da se ti kaj ne zdi pošteno, na primer, da te v nepravem trenutku ustavi policist. A tako je, s tem se sprijazni in potegni iz tega največ.«

Kaj pričakujete od letošnjega finala v Planici?

»Po zadnjih tekmah so se mi apetiti zelo povečali, tako da imam velike želje. Ravno pred dnevi sem sem si zavrtel posnetke lanskega zmagovalca finala Daniela Hubra in skušal ugotoviti, zakaj ga je tako dobro neslo. Želim si, da bi tokrat meni uspel takšen zaključek, kakršnega je pred letom dni prikazal on.«

Kje se vam v dolini pod Poncami, ki jo poznate do obisti, ponudi najlepši razgled?

»Lepo je na Prisanku, kamor se rad povzpnem. Objekt Srakoper je lokacija, kjer imaš vse pod nadzorom, od tam je tudi dobro gledati tekmo, če te, recimo, zanima tudi, kakšen je odziv ljudi ob skokih. Zelo dober prostor za spremljanje preizkušnje je še ob doskočišču, kjer vidiš tudi na veliki zaslon; tako zajameš celoten nastop skakalca.«