Gorenjce bolelo slavje rojakov med zmaji

V hokejskih krogih na Slovenskem se je že prav nestrpno pričakovani jeseniško-ljubljanski derbi razpletel s povsem zasluženim zeleno-belim slavjem. Že nekaj let ni bilo na ledu Podmežakle takšne prevlade gostov iz Ljubljane, podoba prejšnje sezone z zaporednimi uspehi železarjev se je zdaj povsem zasukala.

Olimpijin niz v alpski ligi se je zdaj zvišal na osem zaporednih zmag, na tretji tekmi sezone proti večnim tekmecem z Jesenic so se zmaji veselili – tretjič. Takšen novi veter je po prejšnji megleni tivolski sezoni prinesel smeh tako v slačilnico kot tudi na tribune zdaj spet prebujenih privržencev ljubljanskega moštva. Povsem razumljivo je, da so v Podmežakli med 3200 obiskovalci prevladovali domači navijači, toda Olimpijinih se je zbralo krepko več kot ob tukajšnjih gostovanjih v prejšnji sezoni, v Tivoliju pa se že uresničujejo napovedi tistih o tem, da bi zmage v AHL lahko bolj napolnile dvorano kot pa taborjenje na dnu regionalno prestižne EBEL.

Us z nedotaknjeno mrežo

Že od prvih minut derbija so akterji trenerja Jureta Vnuka smiselno in natančno povezovali igro, nizali napade, domače moštvo, ki je ponavadi ob podpori s polnih tribun »letelo« k vratom Ljubljančanov, pa je bilo tokrat prav medlo. Povrhu je še ob poskusih, ko je vendarle sestavilo kakšno nevarno akcijo v nadaljevanju tekme, naletelo na zanesljivega Žana Usa, učenca kranjske hokejske šole, nekoč tudi železarja, zdaj močnega vratarskega aduta zmajev.

»Vem, ohraniti nedotaknjeno mrežo v derbiju, ko se zbere toliko gledalcev, pomeni še več kot 'ničla' na običajni tekmi, a zame je najbolj pomembno, da naša ekipa zmaguje,« Us ni hotel poleteti v oblake po predstavi, v kateri je ubranil vseh 26 jeseniških strelov. Zmaji so zbrali dva več, polovico od skupno štirih golov so zabili v trenutkih številčne premoči. Domače občinstvo je tudi bolelo spoznanje, da Gorenjci pri tekmecih delujejo prav zanesljivo, motivirano in učinkovito. Tako je kot v časih, ko so železarji igrali imeniten hokej v svoji prvi sezoni EBEL (2006/07), Aleš Kranjc – takrat v rdečem dresu matičnega kluba, zdaj v zeleno-beli opravi – natančno zadel z modre črte za 2:0, Us je kraljeval v vratih, Tržičan Sašo Rajsar se je boril kot lev, da bi dokazal, da so ga iz Podmežakle neupravičeno odslovili. In tudi njegove besede o telesni pripravljenosti so razkrivale poseben pomen: »Res zdaj en teden nismo imeli tekme, a počitka še zdaleč ni bilo. Če pa so Jeseničani res utrujeni po celinskem pokalu, naj se kar vprašajo, kaj so počeli poleti ...«

Domači trener Gaber Glavič ni iskal posebnih izgovorov. Dobro se zaveda, da je zdaj njegovo moštvo daleč od ravni prejšnje zime, ambiciozni Jure Vnuk si na ljubljanski klopi želi še boljšo Olimpijo. Na Jesenicah pa se je zgodilo, da je skupina ognjevitih privržencev – meni nič, tebi nič – prikorakala pred slačilnico, celo vstopila v njo, zaplet sta reševala trener Glavič in kapetan Andrej Tavželj. V mestu, v katerem je hokej pomemben del vsakdana, je mogoče marsikaj.