Deček s Hrušice je uresničil sanje

Nič nenavadnega ni, da odraščajoči fantje na Jesenicah in v bližnji okolici že desetletja prosti čas preživljajo na dvorišču s hokejsko palico v roki in – kajpak brez drsalk in ploščka, temveč v športnih copatih in s teniško žogico – uprizarjajo tisto, kar občudujejo pri svojih vzornikih na tribunah Podmežakle, pred tv-zasloni in zdaj tudi na spletnih straneh. Takšno je bilo tudi otroštvo Anžeta Kopitarja. Za nekoga, ki prihaja iz dežele s tako ozko bazo hokejistov, se zdi komaj mogoče, a je res: Anže je zdaj že v svoji 14. sezoni prestižne NHL.

 

Družinski projekt

Rodovi slovenskih junakov z ledenih ploskev so sanjali o tem, da bi se nekoč preizkusili med smetano hokejske igre onstran Atlantika. Tam igrajo najboljši na svetu, zlasti v zadnjih dvajsetih letih so se tam dokazovali številni asi iz Švedske, Češke, Rusije, Finske, Slovaške. Pa tudi iz nekaterih manjših evropskih držav, denimo Danske ali Latvije.

Hokej je bil ponekod po Sloveniji, zlasti v Zgornjesavski dolini ter v Šiški v Ljubljani, zelo priljubljena športna igra, z mladimi igralci so uspešno delali priznani strokovnjaki iz nekdanjega vzhodnega bloka, denimo ČSSR in SZ, a do Kopitarjevega prihoda v Los Angeles ni nihče zares okusil tekmovanja v NHL. Blizu so mu bili nekoč Tone Gale, Rudi Hiti, Viki Tišler in še kdo, v novejši dobi nato tudi fantje, ki so jih severnoameriška moštva sprejela na naboru NHL – Edo Terglav, Jure Penko in Marcel Rodman. A šele, ko so v tistem poletju 2005 v Kalifornijo že po uvodnem krogu omenjenega nabora povabili najstnika s Hrušice, učenca jeseniške hokejske šole, je bilo na dlani, da bo Slovenija končno lahko ponosna na svojega rojaka pod žarometi slovitih aren Montreala, Detroita, Bostona, Edmontona in drugih mest. Pozneje se je, prav tako po naboru, prebil v NHL še Jan Muršak, njegov someščan iz Maribora, Jan Drozg, pa še čaka na skok med pittsburške Pingvine, ki so ga kot šestega Slovenca doslej izbrali na naboru.

Anže Kopitar? To je zgodba o uspehu in uresničenih sanjah! A naključja ni bilo. Že od prvih dni ne, ko je zvedavo pokukal v slačilnico jeseniškega moštva, kjer je oče Matjaž, zdaj selektor slovenske hokejske reprezentance, s soigralci tlakoval pot k prvemu naslovu državnih prvakov v samostojni Sloveniji. In ko pozneje naraščajniku še ni bilo dovolj igre z vrstniki na dvorišču ali pravega treninga pod streho hokejskega hrama Podmežakla, je drsal na ledeni ploskvi ob domači hiši, največkrat z očetom, v projekt »kako postati vrhunski hokejist« pa so bili močno vpleteni tudi stari starši. Babica je ob njegovih »treningih« pri hiši stala v hokejskih vratih ali pa ga je kot učiteljica angleščine na jeseniški osnovni šoli Prežihovega Voranca spoznavala z jezikom, ki mu je bil vedno poseben izziv, saj je hotel nekoč igrati v Severni Ameriki. Dedek še danes ne zamudi niti enega prenosa tekme, pa čeprav je vedno sredi noči ali res zgodaj zjutraj po srednjeevropskem času.

V deželi Pike Nogavičke ni bilo brezskrbnosti

A do odhoda v hokejski paradiž na drugo stran Atlantika je bila še zelo dolga in nepredvidljiva pot. Anže je najprej na svoj izjemni športni talent opozarjal v domačem kraju, nato se je pri šestnajstih letih znašel sredi Švedske. V socialni in prijazni deželi, kjer pa je bil prvič sam v okolju s povsem tujim jezikom, drugačnimi navadami, s soigralci, ki v izjemni interni konkurenci »trgajo«, da bi se prebili na ustrezno člansko raven, si služili kruh kot priljubljeni športniki v švedskih lednih arenah ter nato upali, da se bodo preizkusili še tam, kjer je hokej na najvišji ravni – v prestižni NHL.



Skozi to zahtevno sito na evropskem severu, kjer za obetavnega športnika še zdaleč ni bilo tako brezskrbnega vsakdana kot nekoč za Piko Nogavičko, se je uspešno prebil, a ni prehiteval po začrtani poti. V pomoč so mu bili starši in mlajši brat Gašper, pozneje prav tako hokejist, zdaj pa trener, ter seveda njegova prepoznavna gorenjska vztrajnost in razum. Zato ni silil že na prvo letalo iz Švedske v ZDA, potem ko so ga poleti 2005 na naboru NHL izbrali pri moštvu Los Angeles Kings. Morda je bilo takrat pri njem pa tudi pri domačih, prijateljih ter vseh ljubiteljih hokeja na Slovenskem, ki so občudovali njegov izjemni razvoj, malce razočaranja, ker se mu je ponujala priložnost v hokejsko netradicionalni Kaliforniji – ne pa denimo v Montrealu, Torontu, Detroitu ali Edmontonu. A vsi skupaj so vedeli, kakšno pravljico bo pozneje doživljal prav v Los Angelesu, ne bi kdaj podvomili o razpletu tistega nabora.



Predvsem pa je v vsem času – in še danes je tako – Gorenjec s Hrušice ostal trdno na tleh, ohranil je svojo dostopnost in prijaznost, se udeleževal dobrodelnih akcij, eno takšnih, turnir v golfu, zdaj že vrsto let prireja tudi sam, užival v družbi otrok, oni seveda v njegovi.

Vsekakor se je izkazala za pravilno družinska odločitev, da po omenjenem naboru raje še eno sezono ostane na Švedskem, se privadi na člansko konkurenco in nato ob letu osorej poskusi srečo v Severni Ameriki. Že od prvega dne po prihodu v Los Angeles je začel uresničevati sanje. V mestu, kjer je (bil) hokej daleč zadaj za drugimi športnimi panogami, po odmevnosti pa za glamurjem Hollywooda, je marsikomu približal to igro, odkrival Slovenijo, razorožil vsakogar z imenitno angleščino (spomin je kajpak takrat uhajal k učnim uram z babico Marjano).

Če ne že prej, sem se o tem prepričal maja 2008, po koncu druge Kopitarjeve sezone v NHL, na svetovnem prvenstvu v Halifaxu, ko je na oddaljeno severnoameriško vzhodno obalo po nekaj tisoč kilometrih vožnje z avtomobilom prišel starejši par hokejskih navdušencev, da vidi, ali bo naš as tudi v slovenskem dresu igral na tako visoki ravni, kot to počne pri črno-belih iz Los Angelesa ...

Novi dom na Bledu

Kadar so zdaj 32-letniku dopuščale mož­nosti, zlasti časovne, je vedno znova oblekel dres slovenske reprezentance na velikih tekmovanjih. Zlasti nepozabna sta njegova nastopa na olimpijskih igrah v Sočiju 2014 ter dve leti pozneje v Minsku na kvalifikacijskem turnirju za naslednje igre v Pjongčangu, ko je Slovenija z izjemnim Kopitarjevim deležem osupnila Belorusijo in njenega avtoritativnega predsednika države Alek­sandra Lukašenka, tudi vznesenega hokejskega navdušenca.
V Los Angelesu ostajata zanj in za vse, ki ga spremljamo, izjemna Stanley­jeva pokala. Najbolj prestižne lovorike v svetu hokeja, za naslov najboljšega moštva sezone v NHL, v tem mestu prej še nikdar niso osvojili, tudi z nekoč največjim v zgodovini Waynom Gretzkym ne, Slovenec pa je bil v tistih letih 2012 in 2014 med ključnimi junaki izjemnega šampionskega pohoda. Zdaj je kapetan moštva, izjemno spoštovan. Ko je poleti doma, uživa na Bledu, kjer si je s soprogo Ines, štiriletno hčerko Nežo in dobro leto mlajšim sinom Jakobom uredil hišo. Družinski član je tudi kuža Gustl. Med bivanjem v Sloveniji gredo vsi pogosto tudi na Hrušico ali na severovzhod, od koder prihaja Ines. Toda tudi v poletnih dneh je rdeča nit Kopitarjevega vsakdana hokej. Kot od prvega dne se še vedno zagnano posveča treningom in pripravam za dolgo in zahtevno sezono v Severni Ameriki. In prav zato je tako uspešen.