»V teh časih, ko se zdi, da svet drvi v napačno smer in da je vse brez smisla, nam Primož kaže pot, dokazuje, da je z jekleno voljo mogoče premagati vse. Zato sem se odločila, da ga pozdravim in mu dam svoj globoki poklon,« je Meta iz Grosuplja pojasnila, zakaj je tako kot še okrog tisoč ljudi prišla pričakat olimpijskega prvaka v vožnji na čas Primoža Rogliča.



Mučenik iz Kisovca, ljubljenec človeških src in bržčas najbolj zaželeni slovenski zet, če le ne bi bil oddan svoji Lori Klinc, je skupaj s selektorjem Andrejem Hauptmanom z letalom Air France iz Pariza pristal malce pred poldnevom, ko je sonce močno žgalo, ampak to ni odvrnilo množice navijačev, ki so pred starim terminalom Letališča Jožeta Pučnika vztrajali vsaj kakšno uro prej ter se gnetli za jekleno ogrado, da bi si prikomolčili kar najboljši pogled na vhod.



Še bolj sta ga bila vesela Lora in sinček Lev. Dveletni nadobudnež se seveda ni zavedal, kaj se dogaja, ob vsem trušču je zahlipal, a se hitro potolažil v očetovem naročju in veselo vihtel slovensko zastavico.



Še veliko več zastav in še veliko večje so bile pred letališčem, visoko za zavihrale, ko je 31-letni Rogla, ki je šele pri 22 sedel na profesionalno kolo in postavil v kot skakalne smuči, prišel pred ljudi. Ob zvokih koračnice Bobnarske skupine Laško je bil prizor toliko bolj spektakularen.

Maske ni snel

Večkrat se je sprehodil kakšnih 50 metrov, kolikor je bilo varovalne ograje, se pustil trepljati, a maske ni snel. »Nekaterih pravil se je pač treba držati,« se je na Japonskem in prej na dirki po Franciji strogih protikoronskih ukrepov privadil Roglič, ki je lahko videl vsaj ducat klubskih kolegov iz Jumba Visme. Rumeno-črni dres je namreč zaradi njega najbolj priljubljen med slovenskimi rekreativci.



Rogličeva kariera se piše kot hollywoodski film. Ta zlata kolajna, prva za slovensko kolesarstvo, je zagotovilo, da bo imela drama srečen konec ne glede na to, kaj mu bo še uspelo storiti na dveh kolesih. Da je zares ljudski človek, je dokazal, ko je vidno utrujen po skoraj celodnevnem potovanju iz Tokia ustregel letališkemu policistu in mu dal avtogram.





Očaral je tudi sedmo silo. Ne zgodi se pogosto, da vsega vajeni novinarji in fotografi komu spontano zaploskajo, kot je bilo pred začetkom kratke tiskovne konference. »Najlepša hvala. Dogodki si tako hitro sledijo, da ne dohajam niti svojih misli. Ni časa, da bi se ozrl nazaj in vse skupaj podoživel. A to so sladke skrbi. Vesel sem, ker slovenski športniki svetu sporočamo dobre stvari in dajemo ljudem veselje. Naj traja,« je bil srečen Roglič, ki je v 55 minutah in štirih sekundah, kar je bilo minuto manj kot pri najbližjem zasledovalcu, Slovencem polepšal dan, teden, mesec ...



Le redki so to pričakovali po smoli, ki jo je imel na Touru, kjer je zaradi poškodbe odstopil. Nekaj časa je bil njegov odhod na Japonsko celo negotov in tudi cestna dirka ni vlivala optimizma. »Res je bilo precej dogodkov, ki mi niso šli v prid. Ponovno se je pokazalo, da kjer je volja, je tudi pot. S to kolajno je poplačanega ogromno truda in odrekanja, mojega in vseh ljudi okrog mene.«
 

Ko si zadovoljen, si že na poti navzdol

S tem je mislil tudi na Hauptmana, ki je štiri dni prej na ramenih nosil bronastega Tadeja Pogačarja. V avtu na dirkališču Fudži ga je zagrabil krč v dlan, ker je tako močno držal mikrofon, ob tem so se mu skoraj raztrgale glasilke. »Krč je popustil, glas se je vrnil. Čudovito je bilo, ampak sezona še ni končana. Zdaj moramo začeti razmišljati o novih podvigih in novih uspehih, kajti ko si enkrat zadovoljen z doseženim, si že na poti navzdol,« je opozoril selektor.



Roglič, ki je vozil kot v transu in se tudi za ciljno črto ni hotel ustaviti, bo kmalu začel priprave na Vuelto po Španiji, kjer bo branil rdečo majico. A si bo vseeno privoščil nekaj dni oddiha, najprej šel z družino domov v Gameljne, tudi svoje v Kisovcu in Zagorju bo obiskal. »Ritem je naporen, ampak treba se je znati tudi poveseliti. S tem ni nič narobe. Vem, koliko je ljudem pomenila ta zmaga,« je dejal Roglič, ki je kot otrok sanjal o olimpijski kolajni v smučarskih skokih, dosegel pa jo je na kolesu.
 

Kip, krožišče, steza, znamka ...

V Zagorju naj bi mu postavili kip ter krožišče in kolesarko stezo poimenovali po njem, morda bo dobil celo svojo poštno znamko ... »To mi je v čast. Ne vem, ali si vse to zares zaslužim. Na koncu niti ni pomembno, kaj je po tebi poimenovano, ampak sporočilo, ki ga pošiljamo ljudem, to je, da se je treba boriti, nikoli obupati in gledati v prihodnost.«



Na vprašanje, kaj je čutil, ko se je zbudil kot olimpijski prvak, je odgovoril: »Zadoščenje, zadovoljstvo, to je nagrada za ves trud v vseh teh letih. Ko sem prišel na letalo, sem hotel čim prej zaspati, da bi čim prej minilo. Vendar nisem mogel. Uresničil sem sanje vsakega športnika. Morda je v kolesarstvu malce drugače, ker imamo drugačne cilje in naša sezona poteka malce drugače. Po drugi strani pa so olimpijske igre na štiri leta in zato nekaj posebnega. Ko sem bil mlajši, sem sanjal o olimpijski zmagi v drugem športu, ampak se ne pritožujem. Ta kolajna bo za vedno napisana na moje ime.«