Olga Danilović: Vedno znova uživam v Ljubljani in na Bledu

Želja zagnanih prirediteljev največjega teniškega turnirja pri nas, WTA 125 v ljubljanskem parku Tivoli, ni bila uslišana: prvi dan glavnega dela tekmovanja je deževalo kot za stavo in tako do poznejših popoldanskih ur tenisa ni bilo. Tako smo se na prizorišču srečali z Olgo Danilović, vodilno srbsko teniško igralko in v slovenski javnosti znano tudi kot dekle kapetana naše nogometne reprezentance Jana Oblaka. Z njo smo se pogovarjali o teniški sezoni, pritisku v vrhunskem športu in tudi odraščanju, saj je bil njen oče Predrag košarkarski reprezentant v nekdanji SFRJ.

Trenutno svetovna teniška lestvica razkriva, da je Beograjčanka na 110. mestu, z doseženim v dosedanjem delu sezone pa je večinoma zadovoljna. Predvsem ne občuti zdravstvenih težav, ki so ji v preteklosti nekajkrat prekrižale načrte na teniškem igrišču.

»Če bi se ozrla k tej sezoni, bi dejala, da je bila zame ena boljših doslej. Ni je pa še konec in moj načrt je tekmovati na turnirjih, kolikor je le mogoče. Najprej v Evropi, nato v Aziji,« je dejala ob uvodu in ob vprašanju iz novinarske skupine v Tivoliju, kako je glede možnosti, da bi prav pri nas osvojila svojo drugo lovoriko z oznako WTA, odgovorila: »To res ne bi bilo slabo, prav ničesar ne bi imela proti temu ...«

Z dosedanjim delom sezone je večinoma zadovoljna.

Podobno kot vrstnica Kaja Juvan, s katero sta se tako pogosto srečevali že na turnirjih mlajših starostnih razredov, ima svoj bazni tabor v Španiji. Le da Slovenka vadi v Barceloni, Srbkinja pa v Madridu. Spremljevalni štab slednje je španski, zato seveda ne preseneča, da v tem jeziku dobro napreduje: »Razumem vse, malo še zbiram pogum, da bi pogosteje govorila v španskem jeziku, zato s člani ekipe raje komuniciram angleško.« V Španiji ji je lepo, toda vedno znova rada pride tudi v Slovenijo:

»Res je zdaj vreme malo muhasto, toda sleherni sprehod po Ljubljani je za mojo sprostitev, izlet na Bled, kjer sem bila že večkrat, prav tako. Res pa je, da ko sem na turnirju, prav veliko prostega časa ni.« Tako pa se je ob koncu tedna sprehajala tudi s sestro Sonjo, odbojkarico Branika iz Maribora:

»Sestra se res dobro počuti na Štajerskem. V ekipni športni panogi je prihod v okolje morda malce lažji kot med posamezniki, v tvojem okolju je v tem primeru več ljudi, ki ti lahko pomagajo pri prvem prilagajanju.«

Sicer pa tudi ta teniška igralka dobro pozna ekipni šport, njen oče je bil vrhunski košarkar, z reprezentanco SFRJ in nato ZRJ kar štirikrat evropski prvak. Tudi mama Svetlana, zdaj športna novinarka, je trenirala košarko.

»Prav lepo je bilo odraščati v takšni družini. Od malega sem bila vpeta v svet športa. Če imaš ob sebi vrhunskega športnika, kakršen je bil moj oče, se ti je lažje pogovarjati o vsem. Enostavno dobro razume tvojo dejavnost, lažje je reševati kakšne težave,« nam je govorila 23-letna Srbkinja in nam podobne besede namenila tudi ob namigu, da je tudi njen fant vrhunski športnik, že desetletje eden vodilnih nogometnih vratarjev na svetu.

V Tivoliju bo napadla svojo tretjo lovoriko na turnirjih WTA.

In četudi je odraščala v košarkarskem okolju, ji je od šestega leta starosti in tako prvih šolskih dni najbližje teniško igrišče: »Bila sem hiperaktiven otrok, tako da so me starši usmerjali k različnim dejavnostim, da sem nato lahko zvečer lepo zaspala. Ko pa sem prvič stopila na teniško igrišče, je bilo to – to. Odtlej drugih aktivnosti razen tenisa na resni ravni preprosto zame ni bilo več.«

V domovini seveda posebej spoštuje Novaka Đokovića, njen Jan Oblak je zanjo najboljši slovenski športnik. »Novak pa je z drugega planeta. Ko pa se pogovarjam z njim, mi deluje prav preprosto. Njegove misli so zlahka dojemljive in mi pozneje po pogovoru pogosto prav pomagajo.« Poleg omenjene vrstnice Kaje dobro pozna tudi Tamaro Zidanšek. »Res sem povezana s Slovenijo že zelo dolgo in se tu dobro počutim.« Prav počutje v športu pa pogosto kroji dosežke: »Ko je lepo, je lažje. Ko pa ti ne gre vse po načrtih, ni več tako preprosto. Toda trudim se, res imam rada tenis, če ne bi bilo tako, ne bi vztrajala na tej ravni.«