Spektakel v Umagu: Ivanišević – Rafter

Na območju nekdanje Jugoslavije ga bržčas ni teniškega navdušenca (primerne starosti), ki ne pomni finala Wimbledona 2001, v katerem je Goran Ivanišević ugnal Patricka Rafterja. Dvoboj je bil odigran v ponedeljek, 9. julija, v odločilnem nizu je bilo 9:7 za Hrvata, ki je postal prvi wimbledonski zmagovalec, ki je na turnirju zaigral s posebnim povabilom. Ivanišević in Rafter bosta 18 let pozneje spet prekrižala loparja, in sicer na ekshibiciji v Umagu.

Zmaga Gorana Ivaniševića – ki ji je sledil nepozaben sprejem v Splitu – sodi med največje trenutke teniške zgodovine. Hrvat je z zmago s 6:3, 3:6, 6:3, 2:6, 9:7 spisal pravljico, potem ko je na najznamenitejšem teniškem igrišču že izgubil tri finale – dva proti Petu Samprasu in enega proti Andreju Agassiju – in bil po vseh težavah z ramo že med odpisanimi. Na svetovni lestvici je zdrsnil na 125. mesto, zato je za nastop potreboval posebno povabilo prirediteljev. Veliko manj pravljičen je bil wimbledonski razplet za Rafterja, ki je izgubil drugi zaporedni finale, a je že imel v žepu dve lovoriki za veliki slam, in sicer iz New Yorka. Ivanišević in Rafter sta se tedaj na profesionalni ravni merila zadnjič, skupaj pa bosta na igrišču spet stala med umaškim turnirjem ATP, natančneje 17. julija, ko bosta odigrala ekshibicijski dvoboj.

»To je uresničenje sanj, komaj čakam, da končno še enkrat odigram ta dvoboj na Hrvaškem. Velika zahvala gre Patricku, ki bo samo zaradi te ekshibicije pripotoval iz Avstralije, in seveda hvala vsem, ki so jo omogočili, verjamem, da bodo vsi uživali v najini revanši,« je na včerajšnji novinarski konferenci dejal »Zec«, po katerem je – tako kot po Rafterju v Brisbanu – v Umagu poimenovan osrednji štadion. Ta je v zadnjih letih gostil že nekaj odmevnih ekshibicij, saj so prireditelji doslej že privabili Andreja Agassija, Pata Casha, Richarda Krajicka, ki so vsi osvajali Wimbledon.

Najraje si pogleda zadnjo igro

A za 30. obletnico umaškega turnirja si Ivanišević ne bi mogel želeti boljšega gosta od Rafterja, ostala sta dobra prijatelja, za vedno pa ju bo povezoval finale 2001. »Iskreno povedano, nisem si ga velikokrat ogledal. Kvečjemu desetkrat, a ne v celoti, najraje si pogledam zadnjo igro. Ko danes razmišljam o njej – to je bilo noro. Ne vem, kaj sem sploh delal, kako sem zmagal. Natančno se vidi, da na igrišču nimam pojma, kaj naj počnem. Lovim nek forehand, ki leti v avt, sam pa mislim, da gre na sredino igrišča. In vse tiste dvojne napake. Kot norec, ki ne ve, kdo je in kje je,« je pojasnjeval Ivanišević, ki bo zdaj lahko obujal spomine tudi z Avstralcem.

»Vsakič ko sem doslej skušal z njim govoriti o finalu 2001, je bežal od mene, spreminjal temo. Ko bo zdaj prišel v Umag, ga bomo lepo spomnili na vse,« se je pošalil Ivanišević, ki je zmago pred 18 leti posvetil Draženu Petroviću. Od podelitve lovorike naprej je pri njem vse bolj megleno, kar pa ne čudi, saj po tem veličastnem dosežku ni spal tri noči ...