Simona Halep: do najlepših destinacij vodijo najtežje poti

Pariz – »Do najlepših destinacij vodijo težke poti in prav to se je zgodilo tu,« je Darren Cahill, trener Simone Halep, na najkrajši možni način povzel pot svoje varovanke do tako želene prve zmage na turnirjih za veliki slam. Prvi igralki sveta je v četrtem finalnem poskusu le uspelo, v odločilni partiji Roland Garrosa je v treh nizih (3:6, 6:4, 6:1) ugnala Sloane Stephens in kritikom dokazala, da je lahko tudi psihično močna.

V torek je bila na osrednjem igrišču Roland Garrosa krajša slovesnost, na kateri so počastili 40. obletnico zmage Virginie Ruzici, zadnje Romunke z zmago na velikih slamih. Virginia Ruzici, ki zdaj živi v Parizu, je tedaj v finalu ugnala Mimo Jaušovec, s katero sta še danes odlični prijateljici, zato Mariborčanka tudi zelo dobro pozna zgodbo Halepove. Zastopnica slednje je namreč prav Ruzicijeva, ki pa je tudi veliko več od tega – mentorica in predvsem velik navdih. »Virginia je motivacija in navdih. Zares je nekaj posebnega, da sva obe zmagali tu,« se je k eni najpomembnejših oseb v svoji karieri obrnila Halepova, potem ko je le opravila z vsemi demoni in prišla do tako želene lovorike. Najbolj želene od vseh, odkar je v Parizu pred desetletjem slavila v mladinski konkurenci oziroma odkar se je pri 14 letih odločila, da se bo s tenisom ukvarjala profesionalno.

»Ko sem osvojila turnir med mladinkami, sem si rekla, če bom nekoč zmagala na velikem slamu tudi med profesionalkami, naj bo to prav na Roland Garrosu. To je moj najljubši turnir, Pariz je moje najljubše mesto. Kar vesela sem, da letos nisem zmagala v Melbournu,« je bila razumljivo odlično razpoložena Romunka, ki je morala na poti do pariške lovorike pretrpeti marsikateri udarec. Številni so ji očitali, da ni mentalno dovolj močna za največje dosežke, trije izgubljeni finali na velikih slamih (vsi v treh nizih) so pač prinesli svoje, še posebej lanski proti dotlej povsem neznani Jeleni Ostapenko.


 

Poučni porazi

A ne glede na to, koliko so bili boleči ti porazi (po lanskem pariškem je prejokala vso noč), so jo na drugi strani tudi krepili, iz njih se je veliko naučila, o finalu izpred leta dni je vseskozi razmišljala med sobotnim dvobojem s Stephensovo. Še posebej, ker se je znašla v zaostanku enega niza in še breaka v drugem, kar je bila zrcalna podoba lanskega razpleta. »Ko sem začela v drugem nizu osvajati igre, sem si rekla, da sem tudi sama lani imela v rokah podobno vodstvo, pa sem izgubila. Zato sem vedela, da imam priložnost, da se vrnem v igro, verjela sem vase in zaigrala bolj sproščeno. Izkušnje iz prejšnjih izgubljenih finalov so prinesle pozitivne stvari. Dale so mi moč, da sem verjela v zasuk. Bila sem potrpežljiva in nisem se predajala, to je bil ključ do uspeha,« je razčlenjevala 26-letnica iz Constante, mesta, iz katerega prihaja tudi Gheorghe Hagi, ki jo je v soboto bodril v Parizu, prav tako kot tudi velika Nadia Comaneci, ki je že stalnica med njenimi navijači.

Da je potrpežljivost poplačana in da je zmaga več kot zaslužena, je bila rdeča nit čestitk, ki so se usule na račun Halepove – zares številne so bile od tekmic –, ki ji zdaj ne bo treba več poslušati, da je prva igralka sveta brez naslova za veliki slam. »Prvo mesto na svetu zame sicer ni bilo breme, ampak spodbuda. Vlilo mi je samozavest in na nek način prineslo olajšanje, saj sem s tem že dosegla nekaj res velikega in za tem sem imela lahko v svoji glavi le še grand slam. Vedno sem pač govorila, da biti št. 1 brez velikega slama ni popoln dosežek,« je dejala Halepova, sedma različna zmagovalka zadnjih sedmih turnirjev za veliki slam. Zanjo je bil na tej poti bržčas prelomen trenutek lanski Miami, ko se je za kratek čas razšla s Cahillom. Ta je namreč ocenil, da na igrišču nima pravega odnosa in da je veliko preveč negativno naravnana. To ji je dalo misliti, spremenila je svoje vedenje, začela sodelovati s športnim psihologom, se bolj odpirati in govoriti o čustvih ter na vse gledati bolj pozitivno. In vse to jo je v soboto pripeljalo do njenega največjega uspeha v karieri.