Ljubljana – Za dobrim konjem se vedno praši, pravi ljudska modrost, ki še kako velja tudi za Sereno Williams, najboljšo teniško igralko v zgodovini, za številne tudi najboljšo športnico vseh časov. Američanka dviguje prah, odkar sta se pojavili s sestro Venus in zavladali ženskemu tenisu, navdušuje s svojimi rezultati, ko ruši en rekord za drugim, še bolj odmevne so morda njene neteniške bitke in tudi izbruhi, kot je bilo nazadnje na OP ZDA.

Serena Williams je planetarna zvezdnica, je ena tistih redkih ljudi na svetu, pri katerih izrečeš že ime in je jasno, o kom gre beseda. Serena je blagovna znamka, kakršnih ni veliko, odkar se je pojavila na sceni kot del "projekta" očeta Richarda, ki se je odločil, da bosta njegovi hčeri osvojili teniški svet, je v središču pozornosti. Od začetka se je njuna zgodba brala kot pravljica, temnopolti dekleti sta zavladali belemu športu, potem ko sta odraščali v vse prej kot idiličnih razmerah, v getu, kjer so bile droge in orožje najbolj vsakdanja stvar. Williamsova je temu pobegnila, a preteklost jo je ujela, ko je bila leta 2003 v Comptonu ustreljena njena polsestra Yetunde. Morilca so pred kratkim predčasno izpustili iz zapora, le nekaj ur zatem je Serena doživela najhujši poraz v karieri (Johanna Konta jo je v San Joseju premagala s 6:1, 6:0).

Porazov je bilo sicer v njeni karieri veliko manj kot zmag, pri čemer so že začetek njene športne poti na najvišji ravni zaznamovale kontroverznosti, saj je obveljalo splošno prepričanje, da oče odloča o zmagovalki medsebojnih sestrskih dvobojev. Teh je bilo nekoč zares veliko, šlo je za najbolj dominantni sorodnici v vrhu svetovnega športa, a ko je mlajša sestra v štirih zaporednih finalih za veliki slam (od Roland Garrosa 2002 do OP Avstralije 2003), za takoimenovani Serenin slam, premagala starejšo, je vse skupaj potihnilo. In Serena je v nadaljevanju močno prehitela Venus, ki je osvojila "le" sedem naslovov za grand slam, medtem ko jih je Serena 23, kar je rekord odprte ere, medtem ko se ji absolutni (Margaret Court, 24) za zdaj izmika, a velika verjetnost je, da bo dohitela in prehitela tudi njo.


 

Manjka le klasični grand slam

Serena je pač najboljša igralka v zgodovini, popolna, osvojila je prav vse, kar se je osvojiti dalo, slavila je v vseh tekmovanjih, od bolj ali manj ekshibicijskega Hopmanovega pokala do vseh največjih, na štirih zaporednih turnirjih za veliki slam je zmagala celo dvakrat zapored (še od OP ZDA 2014 do Wimbledona 2015), v bistvu ji manjka le klasični grand slam, ki ga je kot zadnja osvojila Steffi Graf leta 1988 (šlo je celo za zlati slam, saj je zmagala še na OI v Seulu). Pred tremi leti mu je bila zares blizu, zgolj dva dvoboja sta jo ločila od zgodovinskega dosežka, a je popustila pod veličino dogodka in v polfinalu OP ZDA doživela šokanten poraz proti Roberti Vinci. Klasični veliki slam se ji bo bržčas za vedno izmuznil iz rok, a to njene veličine ne zmanjšuje, Williamsova že dolgo takorekoč sama drži pokonci ženski tenis, številni jo primerjajo z Mohamedom Alijem in Michaelom Jordanom, torej s športniki, ki so pustili poseben pečat v zgodovini.



Serena je gotovo lahko zgled številnim, da se da vse, če se hoče, njena vztrajnost je ena njenih največjih odlik, prav občudovanja je vredna njena želja ob vseh uspehih, ob vsem denarju (njeno premoženje je ocenjeno na 180 milijonov $), vseh drugih stvareh, ki jo zanimajo, ob vseh težavah, ki jih je imela. Kako obsežna bi šele bila njena zbirka, če je ne bi ustavile številne poškodbe, med katerimi je bila še posebej huda tista po zmagi v Wimbledonu 2010, ko je stopila na razbiti kozarec, v nadaljevanju je bilo njeno življenje ogroženo zaradi pljučne embolije, nekateri prizori iz filma Venus in Serena, ki jo kažejo v najhujših trenutkih, so bili zares skrb vzbujajoči. A se je tudi iz tega položaja vrnila kot velika zmagovalka, spet zavladala tenisu, tako kot skuša znova zdaj, tokrat v vlogi mame. Lansko OP Avstralije je osvojila noseča (poročena je s soustanoviteljem Reddita Alexisom Ohanianom), leto dni po težkem porodu s carskim rezom in novimi hudimi težavami s pljučno embolijo je že igrala v dveh finalih za veliki slam, kar je brez vsakršnih dvomov svojevrsten fenomen.
 

Za temnopolte, ženske

Morda je tudi velika želja po 24. naslovu za veliki slam botrovala izpadu v finalu proti nič krivi Naomi Osaka in tudi to je Serena. Na eni strani združuje, se bori za pravice temnopoltih, pravice žensk, na drugi razdvaja. V newyorškem finalu je gotovo razdelila svetovno javnost, o njenih napadih na sodnika Carlosa Ramosa (ki se je pač držal pravil in dobil podporo mednarodne zveze, od petka do nedelje pa bo v Zadru na polfinalu Davisovega pokala med Hrvaško in ZDA) ima skorajda vsak oblikovano mnenje, enega bolj nevtralnih je podala Martina Navratilova. "Serena je deloma imela prav, saj veljajo dvojna merila, ko gre za sprejemljivost obnašanja pri moških in ženskah. A prepričanje, če lahko moški, lahko tudi jaz, po mojem mnenju ni dobro. Pametneje se je vprašati, kako se obnašati, da bo v čast našemu športu in da bomo izkazali spoštovanje tekmecem," je zapisala Navratilova, potem ko je Williamsova, ki je tudi pretirano poudarjala, da ne goljufa, ker je mama (?!), vztrajala, da je bil njen boj s sodnikom tudi boj za pravice žensk, ki jim je še vedno dovoljeno veliko manj kot moškim.

A so jo številni ob tem spomnili, kako grdo se je vedla do sodnice v finalu OP ZDA 2011, ko ji je zabrusila, da je zguba in notranje neprivlačna, medtem ko je v polfinalu OP ZDA 2009 linijski sodnici zagrozila in prisegla pri bogu, da ji bo j... zatlačila j... žogico v j... grlo. Tudi največji pač lahko izgubijo živce in verjetno bo (je) tudi Serena spoznala, da se je tokrat v novicah vsega sveta znašla iz napačnega vzroka, da je prestopila rob. A dejstvo je, Serena je odlična za šport, odlična za tenis in le upamo lahko, da bo čim dlje vztrajala, saj so takšne osebnosti zlata vredne, igralke, ki bi jo lahko nasledila, pa za zdaj ni na vidiku.