In vendar se premika

Drugi teden Wimbledona se je začel brez slovenskih nastopov v posamični konkurenci, kar je nadaljevanje tradicije, saj je v novejši slovenski zgodovini takšen rezultat na turnirjih za veliki slam uspel samo in edinole Katarini Srebotnik (OP Francije 2002 in 2008 ter OP ZDA 2008). Pa vendarle, za slovenskimi igralci je najboljši turnir za veliki slam v zadnjem obdobju, nazadnje so štiri zmage dosegli na Roland-Garrosu 2010, ko je v 3. kolu igrala Polona Hercog, v drugem pa Blaž Kavčič in Grega Žemlja. Sploh je bilo zelo neuspešno obdobje zadnjih treh sezon, ko so Slovenci skupno vpisali zgolj štiri dobljene dvoboje, v tem času se je Aljaž Bedene dvakrat prebil v 3. kolo pod britansko zastavo …

Da, Wimbledon 2019 je bil velika zapravljena priložnost za Polono Hercog, ki je pri 28 letih prišla do prve zaključne žogice (oziroma dveh) za osmino finala grand slama, a je na koncu domov potovala po 3. kolu. Razočarana, a s prepričanjem, da kar ne ubije, krepi, četudi se bo morda v soboto, ko se bo končal ženski del turnirja, spet tepla po glavi in razmišljala, kako daleč bi lahko prišla, tako kot je po Roland-Garrosu.

Takšno priložnost, kot se ji je ponudila proti Cori Coco Gauff, je seveda treba izkoristiti, težko je razumljivo, da 15-letnica, v katero so uperjene oči svetovne javnosti, dobi psihično bitko proti veliko izkušenejši tekmici. A glede na to, kaj se v zadnjem času dogaja v ženskem tenisu, se vendarle zdi, da to ni bila zadnja priložnost. Mariborčanka, ki v prejšnji sezoni na velikih slamih ni dobila niti enega dvoboja – v bistvu je imela niz kar šestih porazov v 1. kolu –, se je drugič zapored na turnirjih velike četverice prebila med 32, prikazala odlično igro proti Madison Keys in niz ter velik del drugega proti Gauffovi, če bo gradila na tem, potem ji v prihodnje ne bi smel uiti niti preboj v drugi teden, morda tudi sklepne boje. Pri 28 letih je več kot očitno dozorela, spremenila miselnost, zaveda se, da lahko premaga (skoraj) vsako tekmico, če odigra, kot si je zamislila, zdaj razmišlja le o največjih rezultatih, kar je edina pot do uspeha. Manjka le še zadnji kamenček v mozaiku in Hercogova, ki bo v ponedeljek po dolgem času spet članica svetovne petdeseterice, bi lahko v naslednjih letih vendarle uresničila izjemen talent, o katerem je bilo veliko govora, še ko je bila majhna deklica.

Dobro pa je, da ne bo osamljena, edina od Slovencev, ampak bo imela družbo. Poleg Aljaža Bedeneta, ki se ga v tej sezoni večinoma res drži smola pri žrebih, sta tu 21-letna Tamara Zidanšek in 18-letna Kaja Juvan, sploh slednja je pravi nebrušeni diamant. Zdi se res dekle na mestu, obdaja jo »zdravo« okolje, v katerem ni prehitevanja stvari, tako da za letos niti ni načrtovan preboj na veliko sceno, je pa tudi lepo videti, kako se ob prehodu na turnejo WTA uči in zelo očitno napreduje s turnirja na turnir, v dvoboju s Sereno Williams pa je v svetovni javnosti tudi pustila odličen vtis.

Wimbledon 2019 je bil torej brez rezultatskih presežkov, a vendarle se premika in zdi se, da se slovenskemu tenisu spet obetajo boljši časi.