Za mišičnjake gospod s tablo in pisalom v roki

V spomin. »Preden se bo začel pogrom nad Veselinom Vujovićem, kar se prej ali slej bo, pa selektorju s šarlatanskimi prijemi v tolažbo in jeznim navijačem v poduk. Niti najboljši na svetu Francozi ne morejo nizati zmag v tako zgoščenem ritmu velikih tekmovanj, kaj šele selektivno omejena Slovenija.«

Poltretje leto je minilo od mojega zapisa, ki je nekako napovedoval, kako se bo sprožil konec sodelovanja z dolgo simpatičnim Črnogorcem – dokler je zmagoval in imel podpornike, ki vedno radi slišijo udarne sočne balkanske motivacijske nagovore. Češ, to smo potrebovali Slovenci, avtoriteto, ki si drzne v obraz povedati, kar igralci morajo slišati. Opozoril bi še na svojo zmoto o selekcijski širini. Prav Vujović je s svojim selekcioniranjem mlajših igralcev sporočil, da vajeniška doba za preboj v reprezentanco ni nujno dolga. Nadarjene je hitro porinil naprej, starejše, neposlušne in iztrošene še hitreje izločil.

Sicer nisem bil posebej presenečen nad Vujovićevim koncem, kvečjemu nad načinom oziroma (vendarle pričakovanim) populističnim pogromom. Da ne bo pomote, Vujović si je odstrel zaslužil že veliko prej in predvsem zaradi očitno vidnih strokovnih razlogov, saj se je pri vodenju reprezentance izpela njegova motivacijska moč in je bilo več kot očitno, da je morda napočil trenutek za drugačen profil selektorja. Zakaj ne za rokometnega učitelja s tablo in pisalom v rokah ter manirami gospoda? Ki jih v tako moškem športu, polnem mišic in adrenalina, najbrž ni niti za tri prste ene roke.



»Hoteli so moža z značajem, dobili so ga,« je Vujović med drugim povedal ob slovesu, nad katerim ni zelo objokoval, kaj je Slovenija v njem želela in dobila. Najbrž tudi izgubila. Je pa ironija, Vujovića je pokopal prav (za)želen značaj, prej vedno »sprejemljiv« izbruh težkih besed, ki so bile vzete iz konteks­ta, ter greh v drugi službi.

Ne nameravam se spuščati v skoraj enotno moralno-etično spreobrnjenje slovenske rokometne srenje, na čelu z vidno »pripravljenimi« najvidnejšimi »upokojenimi« rokometaši, pač pa v prihodnost.

Predsednik RZS Franjo Bobinac in njegov štab najtesnejših sodelavcev (strokovni svet) izbira moža, ki bo že čez poldrugi mesec vodil Slovenijo na evropskem prvenstvu. Skušnjava je velika, saj pri RZS tehtajo med številnimi možnostmi, med vršilcem dolžnosti, dolgoročnejšo rešitvijo, domačim strokovnjakom z izkušnjami ali neizkušenim, neobremenjenim tujcem.
Izhodišče je slabo, Vujovićev pogrom so narekovali »nahujskani igralci« z vidno medijsko podporo, zaradi česar se novemu selektorju ne obeta nič dobrega, še posebno če bo prišel iz kroga, ki je sodeloval pri »revoluciji« ali jo tiho podpiral. Ne predstavljam si njegovega dolgoročnega obstoja ob vedenju, da so mu pomagali tudi igralci iz ozadja. Zanje pa velja, da so hitro pokvarljiva roba in da z njimi ne kaže sklepati paktov ali prijateljstva zaradi osebnih interesov. To pelje v pogubo!

Vujovićevo slovo po svoje nakazuje, da se Bobincu izteka čas na čelu krovne organizacije. Tudi nekoč vplivni poslovnež ima namreč omejen rok vplivanja in odločanja.