Nepozaben dan, ko je v Celju zmanjkalo piva (FOTO in VIDEO)

»Bilo je prekrasno sončno jutro v Flensburgu, bili smo v finem hotelu ob pristanišču. V zraku je bilo čutiti, da se obeta nekaj zgodovinskega, da nič ne more iti narobe. Tako je tudi bilo,« se 24. aprila 2004, kot bi bil včeraj, spominja Dino Bajram, eden od rokometašev Celja Pivovarne Laško, ki so pred 16 leti v domovino prinesli pokal za naslov najboljšega na stari celini.
 

Se vsakič, ko se zbudite v 24. april, spomnite na tisti dan, ko ste kljub porazu z 28:30 v Flensburgu osvojili ligo prvakov?

Se, če nič drugega, ima dan prej rojstni dan tašča in potem je to nekako povezano. No, tudi brez tašče bi šlo, to je spomin za vse življenje.


 

Kako se spominjate tekme v Nemčiji, na kateri ste ubranili prednost po 34:28 teden prej v Zlatorogu?

Zanimivo, da se same tekme bolj malo spomnim. Vem, da je bila relativno zgodaj (14.05; op. p.). Vem, da so Nemci že ušli na štiri gole, vendar panike ni bilo, »Perke« (Dejan Perić) je ubranil dve žogi in potem smo imeli rezultat pod nadzorom. Spomnim se tudi, da je imel Sergej Rutenka počeno arkado in da oči zelo pečejo, ko pride v njih šampanjec. Morda pa je bila kriva kombinacija s solzami. Solzami sreče in ponosa.


 

Kako je potekal dan po tekmi?

Imeli smo čarter, proti domu smo poleteli z manjšega letališča prek meje na Danskem. Na letalu ni bilo običajnega protokola. Vem, da je hitro zmanjkalo pijače. Za to sva bila kriva tudi midva z Žikico Milosavljevićem, ki sva sedela v prvi vrsti in sva pobrala vso pijačo, ko je stevardesa pripeljala voziček. Fantje zadaj so se pritoževali, naj pustiva še kaj zanje. Potem sva čez čas ugotavljala, kakšen neki nogometni štadion je pod nama, preden je pilot sporočil, da krožimo nad Celjem in dvorano Zlatorog, kjer se je že zbirala množica. Že na Brniku nas je pričakalo veliko ljudi, za našim avtobusom so se peljali v dolgi koloni in trobili vse do Celja. Tam pa je bilo sploh nepopisno. Čeprav je deževalo, nas je pričakalo ne vem koliko tisoč ljudi. Tega ni nihče od nas pričakoval.




 

Na odru pred dvorano Zlatorog se spominjamo, kako je kapetan Dejan Perić dvignil pokal in potem skupaj z navijači zapel tisto od Fosilov: Kako je dobro vidjeti te opet. Tudi vi ste bili čisto blizu njega, kot kažejo fotografije iz naše dokumentacije. Še kakšna posebnost večera?

Lahko bi rekel, da je bila posebnost, ker je zmanjkalo piva. In to sredi Celja! Tudi v bližnjem Mercatorju ga ni bilo več. Spomnim se, da smo Toneta (Turnška, legendarnega predsednika kluba in uprave Pivovarne Laško) zbadali, kako je to mogoče. Potem je klical v pivovarno in naročil »šleper« piva, med ljudi so ga delili kar iz njega.


 

Glavni v ekipi so bili kajpak Sergej Rutenka, Dejan Perić, Edi Kokšarov, Renato Vugrinec in Uroš Zorman ter seveda pokojni trener Miro Požun. A tudi igralci s klopi ste prispevali svoj delež. Kako je, ko pri 20 letih osvojiš največjo lovoriko?

Ravno to me je prešinilo včeraj. Dejansko se pomena, kaj nam je uspelo, takrat niti nisem zavedal. Rekel bi, da je to veljalo za skoraj pol ekipe, poleg mene so bili od mlajših igralcev še Miladin Kozlina, Gregor Lorger, Nenad Bilbija, Marko Oštir, Miha Gorenšek ... Nekako se nam je takrat zdelo, da je vse skupaj normalno. Iz časov, ko smo bili pri kadetih in mladincih, je bilo za nas zmagovanje nekaj samoumevnega. Šele potem smo spoznali, da ni čisto tako. Iz časovne distance ta uspeh iz leta v leto postaja večji.


 

Sezona ni obetala presežka, pred njo se je zmanjšal proračun in redki so verjeli, da lahko Celje naredi kaj posebnega, drži?

Drži. Spomnim se, da je bilo na začetku v stari dvorani Golovec le nekaj sto ljudi, ko smo igrali v skupini s švedskim Redbergslidsom ali potem s češko Bystrico (takrat je Bajram dosegel dva od treh golov v sezoni) in da nam niso pripisovali možnosti za boj za vrh. Zato je bilo na koncu toliko bolj neverjetno.




 

Ta naslov je še vedno največ, kar je doslej storil kateri koli slovenski klub. Kako je biti del nečesa tako veličastnega?

Vedno mi je toplo pri srcu, ko se spomnim. S časom vedno bolj. Zdaj vidimo, da recimo bogati Veszprem nikakor ne more osvojiti lige prvakov. Tudi ne še bogatejši Paris Saint-Germain. Mi pa smo jo. Tudi če pomislim na velike igralce, ki niso nikdar bili evropski prvaki, denimo Ivano Balić ali Jackson Richardson ...




 

Vi niste ravno veliko igrali takrat, s tremi goli pa ste se vendarle vpisali v anale sezone 2003/04, kajne?

Igral nisem veliko, tudi v finalu ne, sem pa dobil kakšnih 20 minut na domači tekmi z Ademarjem Leonom, ko smo odprli novo dvorano Zlatorog.




 

Ravno ta zgodovinski preobrat po zaostanku za 13 golov iz Španije vam je odprl vrata raja ...

Tista tekma je bila res nepozabna, zgodi se enkrat v življenju. Vse se nam je izšlo, tudi prihod Zormana (prav iz Ademarja Leona), saj prej nismo imeli klasičnega srednjega zunanjega. Ampak razmišljal sem, da je bila prelomna v bistvu tista tekma z Lemgom kasneje v četrtfinalu. Doma smo zmagali za sedem golov (32:25), v Nemčiji pa potem remizirali (28:28). V slačilnici je potem nekdo rekel, saj to je bilo pa tako lahko, kot bi igrali v Gorišnici. A se je razjezil Perić in vsem zabrusil, da nismo še ničesar naredili. Takrat nas je zares prešinilo, da bi lahko bila sezona zgodovinska. Ker če smo tako suvereno nadigrali Lemgo, ki je bil takrat nemška reprezentanca v malem, sicer brez Kretzschmarja in Fritza, ta pa je nekaj mesecev prej postala evropski prvak v Ljubljani, potem imamo morda res nekaj več v sebi. Če igramo proti evropskim prvakom kot proti Gorišnici, moramo biti zares močni.


 

Ali še imate kakšen rekvizit s finala?

Imam dres in superge, to je vse. In spomine v glavi, veliko njih.
 

Z Gorenjem ste v letih 2012 in 2013 osvojili naslov državnega prvaka, zbrali ste tudi devet reprezentančnih nastopov in osem golov. Kaj počnete zdaj v Švici, ko ne igrate več rokometa za Wintherthur?

Delam na banki. Lani sem magistriral na MBA. Pred dvema tednoma sem podpisal pogodbo, da bom tudi trener tukajšnjega tretjeligaša, ko se bo sezona enkrat začela. Z ženo Tjašo sva srečno poročena brez otrok.


 

Bosta ostala v Švici ali se bosta vrnila v Celje?

Glede na to, kakšne so stvari v Sloveniji, bova skušala ostati v Švici čim dlje. Žal. Ne vem, če je pet igralcev od tistih, ki smo osvojili naslov, še v Sloveniji. Tujci so vsi šli, Vugrinec je v Srbiji, Klemen Štruc v Maleziji, Kozlina in Bilbija sta v Nemčiji, Gorenšek na Norveškem. Ostanejo Lorger, Oštir, Brumen in Natek, zdaj se je vrnil tudi Zorman. To je to.


 

Za dvajsetletnico pa bi se spodobilo, da bi se šampionska ekipa vendarle dobila v Celju, mar ne?

To pa zagotovo, to moramo narediti. Pogrešam stare »face«.