Brada je šla v Valhallo, Miha ostaja viking

Dolga leta je Miha Žvižej nastopal za slovensko reprezentanco in s svojo bujno vikinško brado sejal strah in trepet v vrstah tekmecev ter bil magnet za fotografske objektive. Morda ga že nekaj časa niste videli, že dolgo igra na Danskem in ga zaradi pandemije koronavirusa leto in pol ni bilo v domovino. A tudi če bi ga, bi ga težko prepoznali. Brada je namreč šla v Valhallo ...

Ujeli smo ga med vožnjo domov po treningu v Esbjergu, kjer že četrto leto igra za tamkajšnjega prvoligaša Ribe-Esbjerg HH. Živi v Silkeborgu, kjer je bil med letoma 2010 in 2012, ko je šel iz Gorenja prvič na tuje. Med domom in službo je ura in pol vožnje.

»Vsak dan dobrih sto kilometrov tja in nazaj, že štiri leta, sem se kar privadil. Še eno leto bo tako, dokler imam pogodbo s klubom, potem bomo videli. Moja žena je iz Silkeborga, tam tudi dela kot pedagoginja v vrtcu. Tudi otroka hodita v vrtec, blizu imata stare starše, ki vedno pridejo zelo prav, še posebno med korono. Navadili smo se Silkeborga in ne bi se selili, če res ne bi bilo treba,« ni težko žrtvovati tri ure časa Žvižeju, ki ima z Lauro petletno Frejo in triletnega Oliverja.



»Ko sta se rodila, sem si rekel, da ne bom več igral v tujini. S tem mislim zunaj Danske, ki je zdaj moja domovina. Nočem, da bi se selili, rad bi, da bi imela čisto normalno otroštvo,« družino na prvo mesto postavlja Celjan, ki je med dvema danskima epizodama pet let, med 2012 in 2017, igral v Franciji za Toulouse in Montpellier.

Na Danskem epidemija koronavirusa življenja ni postavila na glavo kot v večini drugih evropskih državah, tudi Sloveniji.

»Vrtci so bili ves čas odprti, v šolah je bil nekaj časa izmenični pouk. Razlike so tudi med regijami. Mislim, da je v Københavnu vse skupaj malo strožje. Nikjer na Danskem pa ni bilo nikdar policijske ure, zaprtja občin ali kaj podobnega. Življenje je tukaj dokaj normalno, večina ljudi dela od doma. Nekaj časa so bile zaprte trgovine z oblačili in obutvijo, zdaj niso več. Dovoljeno je zbiranje do 25 oseb. Gostilne in kavarne ne delajo, vse pa imajo organiziran prevzem in dostavo,« je razmere v Hamletovi deželi opisal 33-letni krožni napadalec, ki je zbral 102 nastopa in 222 golov za Slovenijo.
 

Policijska ura je čisti nesmisel

Slovenija je v koronakrizi bolj politično razklana kot kdajkoli prej, spet so na površje priplavale stare zamere še iz druge svetovne vojne. Žvižeju se to zdi žalostno.



»Sicer razumem, da želijo politiki izkoristiti vsako priložnost. Tako je tudi na Danskem. Ni pa zmerjanja in obtoževanja, ljudje ne protestirajo, večinoma se držijo pravil, tudi groženj in kaznovanja za prekrške ni. Vsekakor ni takšnega nezadovoljstva, kot je v Sloveniji, kjer se mi zdi najbolj nesmiselna policijska ura, nobene logike ni, da nekomu prepoveš iti ven iz hiše po 21. uri. Nisem ravno ekspert, toda ne verjamem, da ima to kakršno koli zvezo z ukrepi proti širjenju virusa. Vse drugo mi je bolj ali manj logično, to pač ne.«

Pri 33 letih še ne razmišlja o koncu kariere. Še eno leto ima pogodbo z Esbjergom, dogovorjen je že tudi za naprej, vendar ostaja skrivnosten. »Ne smem ničesar izdati, ker še ni uradno, lahko pa povem, da rokometaš v mojih letih ne bi mogel biti bolj zadovoljen. Vsaj še za pet let sem preskrbljen, potem bomo videli. Zadovoljen sem na Danskem, liga je močna, je ena redkih, ki ni imela niti ene prestavljene tekme,« pripoveduje Žvižej, ki še ni bil okužen z virusom sars-cov-2: »V klubu še nismo imeli takšnega primera.«
 

Otroci in tekmeci ga ne cukajo več

Že med kariero je bil podjeten, imel je svojo znamko losjonov za nego brade Viking's Timber, ampak ta zgodba je končana. »Že lani avgusta ali septembra sem se obril, zdaj imam kratko brado, kakšnega pol centimetra je še ostalo. Morda bo tudi to šlo proč. Me pa ljudje, s katerimi se slišim, še vedno kličejo bradonja,« se pošali Miha, ki ni imel kakšnega posebnega razloga za to odločitev, tudi za izgubljeno stavo ni šlo:



»Preprosto sem se naveličal. Tako kot ljudje, ki so imeli dolge lase. Malce spremembe sem si zaželel. Šest ali sedem let sem nosil brado, bilo je fino, ampak dovolj je bilo. Morda še kdaj, a zdaj mi je všeč tako. Otroci me malce težje cukajo. Kadar imam čas, treniram tudi mešane borilne veščine (MMA), tam pa res ni koristno imeti dolgo brado.«

V prihodnosti želi biti na neki način povezan s športom. »Gotovo se nameravam izobraževati, kar mi med kariero ni uspelo. Ena zamisel je, da bi bil klinični dietetik. Ta študij bi bil malce daljši. Zanima me tudi fizioterapija, lahko bi bil kondicijski trener. Bomo videli,« pravi o načrtih, ki so še v povojih.

Njegov brat Luka, najboljši strelec v zgodovini slovenske reprezentance, se je po koncu kariere podal v trenerske vode. »Luka si je vedno želel postati trener. Njemu je ta vloga pisana na kožo. Jaz se ne vidim kot rokometni trener, tudi nimam nobene licence ali trenerske izobrazbe. Bolj me zanima individual­no delo z igralci na področju telesne priprave. Po duši nisem neki strateg, a nikoli ne reci nikoli.«
 

Ko dobiš otroke, se vse spremeni

Domotožja po Sloveniji nima. »Gotovo bom do konca življenja na Danskem, ta odločitev je padla že dolgo nazaj. Večino svojega odraslega življenja sem preživel na Danskem, prišel sem z 21, 22 leti. Vmes sem bil v Franciji, ampak vedno je bila Danska tisti drugi dom, ki je zdaj že kar prvi. Enkrat sem se vprašal, kje želim biti pokopan, ko umrem. Rekel sem si, na Danskem, da bosta imela otroka blizu grob. Vse se spremeni, ko dobiš otroke. Pravijo, da se hitro prilagodijo, ampak jaz hočem, da imata povsem normalno otroštvo, prijatelje okrog sebe, pa dedka, babico,« družino na prvo mesto postavlja Žvižej, ki hčerki in sinu ne bo tajil korenin.



»Naučil ju bom slovensko, čeprav imam še sam kar težave s preklapljanjem med jezikoma. Zdaj znata osnove, štetje in podobno. Moja želja je, da bosta ohranila povezanost s Slovenijo. Vsako leto prihajamo na obisk v domovino, ampak zdaj nas res že dolgo ni bilo zaradi koronavirusa. Upam, da bo kmalu konec in da se bosta moja otroka lahko spet igrala z Lukovima dvojčkoma (Jan in Kris bosta letos dopolnila sedem let; op. p.). Hitro se bodo ujeli.«