Neomejen dostop | že od 9,99€
Barcelona leta 1992 je bila za Slovenijo nekaj posebnega; na poletnih olimpijskih igrah se je prvič predstavila kot samostojna država. Blejski dvojec brez krmarja – Iztok Čop in Denis Žvegelj – sta državi priveslala prvo bronasto odličje pod slovensko zastavo. Prvi avgust 1992 ima tako posebno mesto v slovenski športni zgodovini, a že kmalu je sledil nov bron, priveslal ga je četverec brez krmarja v postavi Milan Janša, Jani Klemenčič, Sadik Mujkič in Sašo Mirjanič. Takrat je imela Slovenija v Barceloni svoje predstavnike še v atletiki, lokostrelstvu, kolesarstvu, gimnastiki, judu, tenisu, plavanju, namiznem tenisu in jadranju ter kajaku in kanuju.
Prvo žensko kolajno za Slovenijo je štiri leta kasneje v Atlanti pritekla Brigita Bukovec (100 m z ovirami), kjer je osvojila drugo mesto, prva zlata je bila osvojena na olimpijskih igrah 2000 v Sydneyju, priveslala sta jo Iztok Čop in Luka Špik v moškem dvojnem dvojcu. Zanimivo, istega leta je sledila še ena zlata; Rajmond Debevec v streljanju na 50 metrov. Novo zlato kolajno je potem leta 2008 v Pekingu osvojil Primož Kozmus v metu kladiva. Slovenija ima s poletnih olimpijskih iger, skupaj zadnjim zlatom Andreje Leški, 29 kolajn, največ so jih športniki dosegli v Tokiu in Pekingu, in sicer po pet, s štirimi medaljami so se vrnili iz Aten, Londona in Ria, s po dvema pa iz Barcelone, Atlante in Sydneyja.
Slovenska reprezentanca se tokrat na poletnih olimpijskih igrah predstavlja devetič, in to z največjo posadko. Uradno geslo olimpijskih iger od leta 1924 je Citius, Altius, Fortius oziroma Hitreje, višje, močneje (in zadnja leta še skupaj), zato so olimpijske igre vedno zgodba o rekordih in presežkih, a so tudi zgodba o sanjah, ki se ne uresničijo vedno. Prizori zmagoslavja in poraza so prav tako del olimpijskih prizorov, kot so – navsezadnje – tudi del življenja.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji