Azija in olimpijske igre: Šport na prvem ali zadnjem mestu?

Pariz je 26. julija ob pol osmih zvečer naredil novo potezo »prvič v zgodovini olimpijskih iger« in azijske metropole so bile malce ljubosumne. Otvoritvena slovesnost je namreč prvič potekala zunaj stadiona, in to v samem središču mesta na bregovih Sene, tako da so že s tem dočarali smisel letošnjega gesla »Na široko odprimo igre« – »Ouvrons Grand Les Jeux«. Do zdaj so poletne olimpijske igre potekale samo v treh azijskih mestih. V Tokiu leta 1964, Seulu leta 1988 in Pekingu leta 2008. Nato pa leta 2021 znova v japonskem glavnem mestu, in to z enoletno zamudo zaradi pandemije covida-19. Težko bi katere od teh poimenovali »na široko odprte igre«, ker so bile vsake na svoj način in zaradi različnih razlogov uokvirjene s svojo identitetno in zgodovinsko zgodbo, umeščene znotraj civilizacijskih ali družbenih zidov in od prvega do zadnjega dne pod nadzorom, tako da so bile marsikaj, zagotovo pa ne igre. Olimpijski krogi so imeli na Japonskem, v Južni Koreji in na Kitajskem predvsem politični pomen.

Ko je bil Tokio leta 1959 drugič izbran za gostitelja, je bila to napoved velikega geopolitičnega premika, kajti igre leta 1964 so bile nasploh prve, ki so jih priredili za azijski celini. Da, Tokiu so pravico, da postane gostitelj olimpijskega ognja, najprej podelili leta 1936. Ker je ta država leto dni pozneje začela invazijo na Kitajsko, so igre še pred letom 1940 zaupali Helsinkom, nato pa jih zaradi druge svetovne vojne odpovedali. Tako so olimpijski krogi leta 1964 simbolizirali predvsem »novo Japonsko«, skoznje pa so skrivaj pogledovale oči, ki so še vedno iskale povojno identiteto.

Olimpijske igre Peking 2008 so postavile nove standarde pri skoraj vsem; tudi v arhitekturi, kjer je izstopal osrednji stadion, ki je dobil ime Ptičje gnezdo. FOTO: Matej Družnik

Nekaj podobnega se je dogajalo z Južno Korejo, ko je bilo njeno glavno mesto leta 1981 izglasovano za gostitelja poletnih iger 1988. V tej državi je bilo takrat še vedno močno čutiti posledice korejske vojne, ki se je končala leta 1953. Kljub tako imenovanemu »čudežu na reki Han«, kot so poimenovali gospodarski razcvet, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Južno Korejo iz zaostale države spremenil v eno od razvitih azijskih gospodarstev, je bil v trenutku, ko se je začelo v Seulu razmišljati o kandidaturi za OI, še vedno na oblasti vojaški diktator Park Čung He. Ko je ob koncu oktobra 1979 umrl v atentatu, je bila olimpijada predvsem način, da se spodbudita demokratizacija in odpiranje države proti zunanjemu svetu.

Igre v Pekingu so razdelile svet

Najzanimivejši in hkrati najbolj ambivalenten pa je bil kljub vsemu trenutek, ko so 13. julija 2001 na 112. seji Mednarodnega olimpijskega komiteja v Moskvi poletne olimpijske igre 2008 zaupali Pekingu, ki je za to vlogo tekmoval s Torontom, Parizom, Istanbulom in Osako. Globalna javnost se je pri vprašanju, ali je ta odločitev pravilna in spodbudna tako za sam šport kot kitajske politične in družbene reforme, takoj razdelila na dva dela. Argumenti proti so se širili skozi skoraj vse sfere – od javnih stranišč, ki so puščala in smrdela, prek športne infrastrukture, ki je bila daleč pod ravnjo olimpijskih standardov, vse od človekovih pravic, ki so bile močno načete v Xinjiangu, na Tibetu in nasploh po celotni veliki državi. Posebno vprašanje je bila onesnaženost vsega – zraka, vode in celo hrane. Še kitajski olimpijci so imeli v tistem času velike težave pri zagotavljanju prehranjevanja brez mesa, polnega hormonov in antibiotikov, ter izvajanju treningov in priprav na čistem zraku.

Kljub vsemu so bili močnejši argumenti za, in to prav zaradi tega, ker so bili sami Kitajci, še bolj pa morda tujci, prepričani, da bo organiziranje takšnega vrhunskega športnega srečanja v kitajski prestolnici porušilo visoke zidove, Kitajsko odprlo proti zunanjemu svetu, hkrati pa temu zunanjemu svetu pokazalo drugačno, bolj odprto in liberalno državo z več kot milijardo ljudmi, ki so željni komunikacije, novih izkušenj in spoznanj.

Tokijske igre so bile veličastna slika nezlomljivega duha sredi globalne katastrofe, pandemije covida-19. FOTO: Dado Ruvić/Reuters

Kaj kmalu se je pokazalo, da so imeli prav eni in drugi. Zaradi iger v Pekingu se niso človekove pravice prav nič izboljšale. Pravzaprav so se dogajale še hujše kršitve, potem ko so pet mesecev pred začetkom iger na Tibetu izbruhnili resni neredi, tri mesece pred odprtjem pa je pokrajino Sečuan prizadel potres osme stopnje. V njem je umrlo blizu 70.000 ljudi, od tega od 5000 do 10.000 osnovnošolcev, ki so bili v trenutku katastrofe ujeti v slabo zgrajenih šolah, kar se je v hipu spremenilo v družbeno in politično protislovje. Ker komunistična partija ni dovolila, da bi se raziskale okoliščine, v katerih se je do temeljev porušilo več kot 7000 šol, in ker ni imela niti malo strpnosti do raziskovalnega duha posameznih novinarjev, aktivistov in javnih osebnosti, so se predolimpijski meseci spremenili v zastrašujočo predstavo cenzure, nadzorovanja vsega in obdajanja Pekinga z raket­nim sistemom ter velikim številom pripadnikov varnostnih sil.

Hkrati pa se je med mladimi Kitajci prebudil duh prostovoljstva. Blizu 100.000 se jih je prijavilo za prostovoljno delo med športnimi igrami – na katerih so delali kot vodniki in prevajalci tujim obiskovalcem, kot koordinatorji vstopanja in odhajanja s stadionov ali kaj drugega, kar je bilo v tistih dneh potrebno.

Novi kitajski standardi

Vse skupaj se je končalo tako, da so pekinške olimpijske igre postavile nove standarde pri skoraj vsem: v infrastrukturi, ki je omogočala zelo učinkovita prehajanja z enega do drugega konca glavnega mesta, v arhitekturi, ki ne le da je na poseben način zaznamovala Peking 2008, temveč se je vpisala v zgodovino s pogumnimi in kreativnimi rešitvami, kot sta vodni center, poimenovan Ledena kocka, ali osrednji stadion, ki je dobil ime Ptičje gnezdo. O hitrih vlakih, novih avtomobilskih cestah, razširjenih avenijah in supermodernih hotelih pravzaprav sploh ni treba posebej govoriti.

In ko se je o odprtju 8. 8. ob 8. uri zvečer (datum in čas z veliko osmicami so izbrali zato, ker velja osmica za srečno številko; izgovarja se podobno kot beseda »bogastvo«) govorilo kot o neverjetnem spektaklu, ki ga bo po Pekingu težko ponovilo katero koli drugo mesto, se je ključ za uspeh pekinške olimpijade skrival v politični ambiciji države, ki je hotela svetu pokazati svojo mehko silo. Sloviti režiser Zhang Yimou je za slovesno odprtje in nato konca iger dobil proračun, ki je znašal 300 milijonov evrov, in očitno ni varčeval ne z denarjem ne z ljudmi. Več kot 15.000 nastopajočih na veličastni prireditvi je v resnici pričaralo tako subtilnost starodavne civilizacije kot ustvarjalno moč moderne družbe. Ko je nekdanji gimnastični šampion Li Ning, ki je sicer uspešno razvil lastno znamko športnih oblačil, z lokom in puščico poslal plamen v velikanski kotel in tako prižgal olimpijski ogenj, smo se lahko zgolj igrali z ugibanjem, kaj pomenijo nekateri simboli. Sam Li je osvojil šest olimpijskih odličij (od tega tri zlata) v Los Angelesu leta 1984. To so bile prve igre, na katerih je sodelovala Kitajska, njegov nastop na otvoritveni slovesnosti pa je bil simbol vrnitve te države na veliko svetovno športno prizorišče. Poleg tega je bil on takrat že poslovnež in milijarder, torej poosebljenje uspešnih reform, zaradi katerih se je Osrednje cesarstvo že v tistem času uvrstilo med svetovne sile. In ko je Li Ning iz zraka, po katerem je (ob pomoči nevidne žice, na katero je bil pripet) tekel, kot da gre za nekakšno čarovnijo, iz velikega loka poslal prižgano puščico, ki je natančno zadela velikanski kotel in prižgala olimpijski ogenj, je bil to trenutek, ki bi ga na kratko lahko poimenovali »Kitajska prihaja«.

Igre v japonski prestolnici je zaznamovalo obvezno nošenje zaščitnih mask. FOTO: Mike Blake/Reuters

Azijska sila je hotela biti globalna sila tudi v športu. Na domačih igrah je zasedla prvo mesto po številu zlatih kolajn – 48 v nasprotju z 32, kolikor jih je leta 2004 osvojila v Atenah. Skupno je bilo okoli vratu kitajskih olimpijcev obešenih sto odličij – samo 12 manj, kot so jih osvojili ameriški športniki.

Ko so se 24. avgusta igre v Pekingu končale z nič manj spektakularno slovesnostjo, s kakršno so se začele, se je pojavilo vprašanje, katero drugo mesto na svetu bo sposobno ponoviti nekaj podobnega in katera država bo pripravljena za bleščeč spektakel – rekli bi v imenu športa, v resnici pa se v ozadju skriva določena geopolitična ambicija – ob športnih igrah porabiti več kot 50 milijard evrov, kolikor je stala pekinška proslava med seboj povezanih krogov. Zaslužek, ki so ga z njo ustvarili, je znašal skromnih 3,5 milijarde evrov, a Kitajski ni bilo žal velikanskega vložka, ki se ni povrnil. Če se je svet iz iger 2008 oziroma njihove priprave česa naučil, potem je to spoznanje, da je za azijske sile šport postal del nacionalne identitete, športne prireditve pa priložnost za to, da se ogromno truda in tudi denarja vloži v izgradnjo novega imidža, s katerim se želijo nacije predstaviti svetu.

Na kratko povedano, gre za to, da so olimpijske igre s Pekingom dobile še eno razsežnost, o kateri se preprosto ni dalo prenehati razmišljati.

Čemu je namenjen šport?

Čeprav ni bilo mogoče reči nič slabega ne za poletne igre v Londonu leta 2012 ne za tiste v Riu de Janeiru leta 2016, je bilo čutiti razliko v primerjavi s Pekingom. O Tokiu leta 2021, ki je bil drugič gostitelj, pravzaprav nima smisla govoriti, saj se je vse skupaj dogajalo sredi pandemije, tako da dogodka ni bilo mogoče organizirati bolje, kot so ga. Na kratko povedano: tokijske igre so bile veličastna slika nezlomljivega duha sredi globalne katastrofe. A to je bila povsem druga zgodba.

Pariz bo od 26. julija do 11. avgusta prizorišče številnih izzivov. »Na široko odprimo igre« je čudovito geslo. Bomo videli, koliko bo ta odprtost, o kateri razmišljajo Francozi – športna, kulturna, rasna, spolna oziroma, na kratko rečeno, planetarna –, uresničljiva v razmerah, ki vladajo v svetu in na naši celini. A azijske sile, in to predvsem Kitajska, bodo prišle s kovčki, polnimi ambicij. Tristo oseminsedemdeset šport­nikov bo s kitajsko zastavo in v kitajskih dresih tekmovalo v 33 športih in od njih se pričakuje, da bodo osvojili najmanj 89 kolajn, od katerih bi moralo biti vsaj 39 zlatih. Kitajska bi bila tako na prvem ali vsaj drugem mestu.

A v ozadju tega že pripravljenega uspeha se je v državi zgodila cela vrsta stvari, ki obremenjujejo sam šport. Tako se je med drugim pokazalo, da so imeli plavalci, od katerih so nekateri že osvojili odličja, v krvi prepovedane snovi, ki jim skrajšano pravimo doping. Začele so številne preiskave proti razraščeni korupciji v visokem športu, senca pa je padla tudi na navijače zaradi nedopustnega vedenja, kibernetskega sabotiranja nasprotnih timov in vpadov v zasebni prostor priljubljenega športnika, ki so ga oboževalci skrivaj posneli, nato pa posnetke delili na spletu. Recimo, da so vse to običajni pojavi v potrošniški družbi, v kateri se tudi ljubezen do športa in športnih prvakov spreminja v popačeno priložnost za lastno promocijo.

Pri vsem tem je ključno vprašanje, ali se bo šport v azijskih državah kdaj vrnil k samemu športu. Bodo olimpijske igre – predvsem za Kitajsko, nato pa tudi Japonsko, Južno Korejo in morda še kakšno kandidatko za gostiteljico – prenehale biti sredstvo za iskanje nacionalne identitete in promocijo mehke sile ter način dokazovanja finančne, organizacijske in politične moči? Ko se bo nekoč vse vrnilo na startno črto, s katere se olimpijada organizira, izvaja in slavi predvsem kot športna prireditev, bo lahko tudi azijski šport dobil nova krila. Vendar na to bo treba še dolgo čakati.