Zvečer v Parizu se je zabaval, naslednje jutro je treniral v Madridu

Preigravanja, goli, zabave in poškodbe. To so značilnosti, ki so Luisa Nazaria de Lima Ronalda spremenile v nogometno legendo. Eden od najboljših napadalcev na svetu, ki so ga v Italiji, ko je igral za Inter, poimenovali v Fenomena (Il Fenomeno), je odprl dušo in razkril nekaj podrobnosti iz svoje igralske kariere. Imel je sloves fanta, ki se je preveč predajal zabavam.

»V mestu, kjer igraš, narediš zabavo, ali pa podpišeš smrt. Vedno sem se razvajal, potoval, vedno sem bil tisti, ki je organiziral zabave in skrbel, da so bili vsi zadovoljni,« je slikovito povedal in pojasnil svojo naklonjenost nočnim izhodom in združljivosti s treningi v obdobju, ko je bil član madridskega Reala.

»V ponedeljek zjutraj ob 10. uri sem prišel na trening z večerne zabave v Parizu, kamor se odpotoval po sobotni tekmi. Ob 7. uri zjutraj sem ujel letalo za Madrid. To sem počel velikokrat,« je bil odkrit nogometaš, ki so ga poškodbe ustavile, da bi v svetovnem nogometu pustil še večji pečat.

Veliko je treniral, da je prišel tako daleč

Leto 1999 je bilo zanj grozovito. »Že leto prej sem začel čutiti rahlo vnetje tetive, a sem dobro končal svetovno prvenstvo. Mislil sem, da je to nekaj normalnega in se zgodi mnogim igralcem. Od leta 1999 pa je postajalo vse hujše, dokler ni delno počila. Pri Interju smo naredili napako, ko smo le delno zašili tetivo. Nihče si ni mislil, da se bo nekaj mesecev strgala. Ko se je to zgodilo, sem mislil, da me je zadel kamen ali krogla. Padel sem in položil roko na koleno, da bi ga umiril. Takrat sem ugotovil, da se je zgodilo nekaj hudega. Začel sem jokati, ne zaradi bolečine, temveč zaradi strahu. Vprašal sem se, 'kaj se dogaja z menoj?' Moje kariere in življenja je konec,« je opisal najbolj strašljiv trenutek v karieri, ko si je strgal sprednjo vez na desnem kolenu.

Rehabilitacija je bila mukotrpna, vrnil se je v šampionskem slogu, a ne le zaradi izjemnega talenta. "Vedno so mi rekli, da sem bil kot žival, da sem imel fizični dar. Vraga, veliko sem treniral, nihče ne pride tako daleč brez treninga,« je priznal, da nadarjenost ni bila dovolj in odkril, kdo od branilcev ga je najbolj ustrašil in prvič »zlomil«.

»S Cruzeirom smo v Lizboni igrali prijateljsko tekmo proti Benfici. Njen branilec Carlos Mozer je igral z aluminijastimi čepi velikosti 21 zadaj in 19 spredaj. Napadalci smo imeli čepe velikosti 9 in 11. Že v tunelu je bil kot robocop, na igrišču sem doživel 'zločinski napad," si je za vselej zapomnil brezčutnega in grobega rojaka in dodal: »Glede svojih lastnosti in ambicij kot igralec sem bil vedno jasen. Želel sem zabijati gole in se zabavati z igranjem nogometa."