Zlatko Dedić: Za velike stvari je vselej treba imeti čas in biti potrpežljiv

Poljska je za Slovenijo prva ovira v drugem delu kvalifikacij za evropsko prvenstvo v nogometu leta 2020. Pred enajstimi leti je bila na isti dan, kot bo petkova tekma v Stožicah (6. septembra), tudi prva tekmica v kvalifikacijah za SP v Južni Afriki leta 2010 v prvem mandatu selektorja Matjaža Keka. V Vroclavu je Slovenija z neodločenim izidom 1:1 začela pot proti mondialu. Strelec prvega gola je bil hkrati tudi strelec zadnjega proti Rusiji, ki je Slovenijo popeljal na SP – Zlatko Dedić. V pogovoru za Delo se je 35-letni strelec osmih golov v 48 tekmah za Slovenijo dotaknil svetle preteklosti, trpke sedanjosti in morda lepe prihodnosti nogometne reprezentance.
 

S Poljsko vas povezujejo nepozabni trenutki. Kako se spominjate prve tekme in naslednjih dvobojev do zgodovinskega z Rusijo, ki je Slovenijo popeljal na njeno drugo svetovno prvenstvo?

Priznam, da ste me nekoliko podžgali. Pozabil seveda nisem, ampak šele zdaj in predvsem v naslednjih dneh bom še bolj podoživljal prvo septembrsko tekmo, svoj prvi reprezentančni gol, s katerim se je začelo čudovito poglavje za slovensko reprezentanco in seveda tudi moje. Odlično se spomnim akcije, po kateri smo zabili gol. Boštjan Cesar je z globinsko podajo na levi strani našel Milivoja Novakovića, ki mi je s povratno podajo v sredino omogočil, da sem se prelevil v vlogo junaka.

 

Potem je steklo, pod Kekovo taktirko ste igralci in reprezentanca le še zoreli, napredovali, zmagovali ...

Že štiri dni pozneje smo po hudem boju ugnali Slovaško, nato Severno Irsko. Bili smo vrhunski, priznam, da je bilo že v Vroclavu močno čutiti, da smo v naletu, da se je ustvarilo odlično vzdušje, da smo imeli izjemno pozitivno energijo in da smo sposobni velikih stvari. In da, Poljska je bila dvakrat mejnik. Drugič leto dni pozneje, ko smo jo povsem zasenčili in smo dejansko dobili potrditev, da smo močna in samozavestna reprezentanca, ki se lahko postavi po robu tudi močnejšim tekmecem.

Slovenski navijači upajo, da je prav zdaj napočil trenutek za nov vzpon. Ga morda napovedujete tudi vi?

Treba je biti iskren, za velike stvari je vselej treba imeti čas in biti potrpežljiv. Nato potrebuješ še odlične igralce, ki igrajo v dobrih klubih. Slovenija jih ima, potrebuje pa še čim hitrejšo kemijo. Razvoj moštva in vzpostavitev ideala, ki je skupina kakovostnih igralcev z moštvenim duhom, lahko pospešijo dosego zmag proti najmočnejšim, kot je Poljska. Navijači so dodaten navdih in zelo pomembno je, da dihajo skupaj z moštvom. Ampak velja biti tudi previden, vnaprej ničesar ni mogoče napovedovati, ker je nogomet preveč nepredvidljiv.


 

Poljska je v zadnjih letih napredovala v vrhunsko reprezentanco, Slovenija je nasprotno močno nazadovala. Kako na igrišču spremeniti razmerja sila v slovenski prid?

Ni bilo mogoče prezreti, kako se je Poljska vzpenjala iz leta v leto in se prebila med najboljše na svetu. Vzgojila je sijajen rod, v katerem je veliko zvezdnikov svetovnega razreda. Seveda ne bo lahko, ampak tudi Poljakom ne bo. Slovenija ima kakovostne igralce in vse je mogoče.

Poljska z močnim germanskim pridihom morda ni tradicionalna slovanska zasedba, ki ji ne ustrezajo bojeviti in nepopustljivi tekmeci, kot bi lahko bila Slovenija. Pa vendar je lahko ranljiva, če se ji zoperstaviš z agresivnim in ostrim pristopom na robu prekrškov, mar ne?

Ta stereotip je lahko resničen ali pa ne, je pozitiven in je dodaten plus za Slovenijo. Če res pomeni, da nam ustrezajo mehkejši tekmeci, ne vem, upam pa, da se bo trend nadaljeval.

Kako do zmage?

Prepričan sem, da je vse v glavi. Če ni negativizma, če prevladujeta pozitivno razmišljanje in moštveni duh, potem je mogoče upati na zmago. Imamo namreč kakovostne posameznike, poznam njihov značaj, selektor Matjaž Kek je odličen strokovnjak, ki ve, kako pripraviti moštvo za zmage. Igralci potrebujejo le še ščepec več samozavesti. Na igrišču je treba biti maksimalno organiziran, zbran in vseh 90 minut v polni formi. Agresivnost je samoumevna, brez nje ni možnosti za uspeh. Možni so vsi izidi, ampak pomembno je, kako se bo krepil moštveni duh. Naš rod je odlikovala povezanost, pomemben je bil vsak igralec, tudi tisti, ki ni igral, ampak je bil na treningih nepogrešljiv kamenček v mozaiku in je dvigoval vrednost vsem. Ko je sodnik naredil napako ali ko smo zabili gol, je skočila na noge vsa klop. To so podrobnosti, ki so krepile moštvo in tlakovale pot do zmag. In morda še najpomembnejše, vzpostavili smo vzdušje, ki je združilo navijače, vsa Slovenija je bila z nami in za nas.

Čez mesec boste dopolnili 35 let, bližate se koncu kariere, od 17. leta starosti ste v tujini, od Italije, Nemčije do Avstrije, kjer ste član prvoligaša iz Innsbrucka Wattensa. Koliko časa boste še vztrajali, kdaj se boste vrnili v Koper?

Če bo dopuščalo zdravje, bom še dolgo profesionalno igral nogomet, ki mi je dal tako rekoč vse. Pogodbo imam še za dve leti. A to ne pomeni, da bom nepripravljen stopil v življenjsko obdobje po koncu profesionalne kariere. Ob nogometu vodim tudi poslovno kariero, ki je povezana z naložbami v nepremičnine. Z družino, ženo Meliso, 10-letno hčerko Saro in 7-letnim sinom Alanom se bomo ustalili v Frankfurtu, toda v Koper se bomo vedno vračali. Kot smo se vsa leta doslej.