Zlatko Dalić tako uspešen kot legendarni Ćiro Blažević

Če bi bilo sinoči konec sporeda v kvalifikacijskih skupinah za evropsko prvenstvo v nogometu 2020, bi se vse štiri slovenske sosede (Avstrija, Hrvaška, Italija in Madžarska) že veselile uvrstitve na veliki spektakel, prvo tekmovanje takšne ravni doslej s prizorišči v kar 11 državah. Med omenjeno četverico pri treh ni več dvoma o vizumu, slednjega si morajo z zelo solidnim izhodiščem jutri priboriti le še Madžari.

Slednji bi se tako drugič zapored uvrstili na prvenstvo stare celine, nazadnje, poleti 2016 v Franciji, se še zdaleč niso osramotili. Takrat so namreč v skupini uvodnega dela osvojili 1. mesto, celo pred poznejšimi prvaki Portugalci, v osmini finala se je nato proti premočni Belgiji njihova pot ustavila. Žreb za te kvalifikacije pa jim je namenil hrvaške in slovaške sosede ter reprezentanci Walesa in Azerbajdžana.

Presenečenja na vrhu ni. Pred zadnjim igralnim dnevom so si svetovni podprvaki Hrvati zagotovili pot na naslednje veliko tekmovanje. V dosedanjih 11 kvalifikacijskih nastopih so bili devetkrat uspešni – zanimivo, Hrvaške ni bilo na euru 2000 in mundialu 2010, na katerih pa je igrala Slovenija –, novo izjemno poglavje piše selektor Zlatko Dalić. Ob legendarnem Ćiru Blaževiću je edini selektor doslej, ki vodi svoje nogometaše na dve zaporedni veliki tekmovanji. Resda njegova sedanja selekcija z neprekosljivim kapetanom Luko Modrićem ter izjemnima adutoma novega vala, Brunom Petkovićem (25 let, Dinamo Zagreb) in Nikolo Vlašićem (22, CSKA Moskva), ni vedno blestela, toda ob koncu je vendarle brez pretiranega preplaha ob Jadranskem morju osvojila šest točk, v Splitu z Madžarsko (3:0) in na Reki s Slovaško (3:1), vmesni remi v Walesu (1:1) pa ji ni pretirano podrl načrtov.



Dalić je takoj po uspešnem koncu teh kvalifikacij poudaril: »Dovolj je namigovanj o tem, da bom prevzel kakšno moštvo na tujem. Ne zanimajo me ponudbe, prav nikakršna denarna vsota ne more odtehtati ponosa, ki sem ga občutil na tekmah v Splitu in na Reki. Ko sem moral zaslužiti, sem odšel v tujino, zdaj mi tega ni treba. Uživam s svojim hrvaškim narodom. V ponedeljek bom odšel v Vukovar.« Tako se je spomnil tudi današnje obletnice padca nesrečnega mesta, ki je plačalo hud davek v zadnji moreči balkanski vojni ...

V Budimpešti nova arena, na Dunaju slavje

Hrvaška tako spet pluje na valu nogometnega navdušenja, o podobnem sanjajo jutri tudi naši vzhodni sosedi, ki bi v primeru zmage z neposrednimi tekmeci v Walesu osvojili tako želeno vstopnico za naslednji euro, na katerem bo med prizorišči tudi Budimpešta. Areno Ferenca Puskasa so na mestu nekdanjega Nep štadiona (Ljudski štadion) slovesno odprli v četrtek, navdušenju 60.000 navzočih gledalcev na razprodanih tribunah ni bilo konca: objekt po udobju, varnosti in bogati ponudbi prekaša večino podobnih po Evropi.

Že dolgo o sodobni športni areni sanjajo v sosednji Avstriji, a premikov še ni. Ključne tekme reprezentanca rdeče-belo-rdečih igra na štadionu Ernsta Happla v mestnem parku Prater, četudi gre za ovalni objekt iz preteklosti s prostorno atletsko stezo, akustika pokritih tribun omogoča pravo navijaško ozračje. Tudi to je pomagalo Avstrijcem na tekmi z Makedonci, zmaga z 2:1 jim je zagotovila pot na euro. »Mar ni lepo, ko se šolsko moštvo uvrsti na prvenstvo,« je kapetan Julian Baumgarlintner, nekoč soigralec Kevina Kampla v Leverkusnu, zbadal predsednika zveze Lea Windtnerja. Ta je namreč ob pomladnem porazu Avstrije v Izraelu z 2:4 dejal, da se je počutil, kot bi namesto svoje reprezentance gledal naivno šolsko moštvo.