Kritizirajo ga, a brez njega ne morejo

Prvi avstrijski nogometni zvezdnik zadnjih let je David Alaba. Pri Bayernu se je veselil lovorike v ligi prvakov, doma so ga dvakrat razglasili za športnika leta. A že druga poškodba v tej sezoni mu je preprečila, da bi sinoči nastopil za reprezentanco. Ob njegovi odsotnosti vloga najbolj prepoznavnega nogometaša rdeče-belo-rdečih pred nedeljskim gostovanjem v Ljubljani pripada Marku Arnautoviću.

Gre za popolno nasprotje, tako po športni plati kot tudi značajski, med Arnautovićem in Alabo. Resda sta oba z Dunaja in povrhu prihajata iz družin priseljencev, vendar pa se močno razlikujeta že njuni nogometni transverzali. Pa tudi osebnostno sta si povsem drugačna: Alaba se v javnosti le redko sprosti, živi umirjen in urejen športni vsakdan v Münchnu, Arnautović pa je vrsto let polnil strani tabloidov, obiskoval nočne lokale, vroča balkanska kri mu je zavrela tudi na igrišču, konservativni del Dunaja se je zgražal ob njegovih izjavah, da ima najraje divja in močno tetovirana dekleta s silikonskim oprsjem. Toda ko je igral v Bremnu, je spoznal svetlolaso Sarah, Nemko poljskih staršev, danes imata dve hčerki. Njuna poroka z bogato obloženo mizo in zvoki srbske narodne glasbe je na nemškem severu privabila precej pozornosti ...

Ptica selivka

In če umirjeni dvakratni avstrijski športnik leta že od svojega najstniškega nogometnega šolanja v Münchnu vztraja pri bavarskem in obenem tudi nemškem športnem velikanu, je Arnautović pogosto kot ptica selivka. Po odhodu z Dunaja, kjer se je nogometnih veščin učil v štirih klubih, najbolj temeljito pa v vijoličnem taboru Austrie, je igral na Nizozemskem (Twente), v Italiji (Inter Milano), Nemčiji (Werder Bremen), Angliji (Stoke, West Ham), v tej jeseni pa piše novo poglavje v Šanghaju na Kitajskem. V izbrani vrsti Avstrije je vključno s sinočnjo tekmo na Dunaju proti Izraelu zbral 83 nastopov, v tej sezoni so privrženci v naši severni soseščini navdušeni nad njegovim pristopom in učinkovitostjo. Podobno je denimo nazadnje pred štirimi leti igral Marc Janko, a nikdar ni užival takšne prepoznavnosti kot ta Dunajčan srbskih korenin. Slednjega primerjajo z najbolj priljubljenim avstrijskim napadalcem zadnjih dveh desetletij – Tonijem Polsterjem.

Ko je nazadnje igral proti Sloveniji, junija letos v Celovcu, je podal za edini gol na tekmi, strelec je bil Korošec Guido Burgstaller, pred tem je na prijateljski tekmi, marca lani, k zmagi proti našim reprezentantom s 3:0 prispeval dva gola. »Toda tista tekma ni bil ravno vrhunec mojega življenja,« je v svojem prepoznavnem duhovitem slogu, tudi s kančkom cinizma, dejal, ko smo se z njim pogovarjali ob Vrbskem jezeru. V Angliji, kjer je takrat še igral, so ga imeli navijači radi, širile so se govorice o vrnitvi v Milano k Interju (»Vedno je lepo igrati v ligi prvakov ...«), presenetil pa je nato z odhodom na Kitajsko. Prav v zadnjih dneh se je soočal s kritikami kolumnistov v domovini, denimo legendarnih reprezentantov Hansa Krankla in Herberta Prohaske, češ da za dvojček tekem z Izraelom in s Slovenijo ni dovolj pripravljen zaradi časovne razlike in pretirano dolgega potovanja z letalom. Toda jasno je tudi, da si sedanje udarne enajsterice brez Arnautovića ni lahko predstavljati.