Zapitek za preplačano tekmovalnost bo še prišel

Milan Mandarić odhaja. Zdaj pa zares! In tako že skoraj od takrat, ko je komaj prišel k Olimpiji in jo leta 2015 prevzel. Prvi zapisi o njegovem odhodu segajo v leto 2016, ker naj bi po svojem preverjenem angleškem vzorcu, kupi poceni, saniraj in prodaj z debelim zaslužkom, ravnal tudi pri Olimpiji. Tak razplet bi sicer sodil v znanstveno fantastiko. Zdaj smo aprila 2020 in ameriški poslovnež je še vedno tukaj. Bolj kot kdaj prej in brez kupca. Res pa je, da bo enkrat odšel, morda septembra ali še prej. Star je že 81 let, družina ga že nekaj let moleduje, naj se vrne domov v ZDA.

Mandarićeve odločitve o odhodih jemljem z rezervo, vselej se odziva čust­veno in tudi zadnja je bila posledica jeze in soočanja z bridko resnico, da nižanja plač in stroškov v kriznem obdobju njegovi preplačani igralci ne razumejo tako, kot si ga je zamislil on. Toda, verjemite, njegovo čustveno stanje se bo v hipu spremenilo že po prvi zmagi v 1. kolu kvalifikacij za ligo prvakov. Seveda bo Olimpija morala najprej še tretjič v petih letih osvojiti naslov državnega prvaka. Prodajal pa jo bo – oziroma upraviteljsko pravico – tudi še naprej.



Razpoloženje prvega Olimpijinega moža je močno odvisno od tega, kako se na njegove poteze odziva javnost in kako ga »obdelujemo« mediji. Tu je »tanek«, zato tudi navijači ne vedo, ali naj mu zaupajo ali naj mu nasprotujejo.

Razgaljenje njegovega nespametnega poslovanja ali delovanja Olimpije (ki ima šele zdaj spodoben ustroj, kolikor ga je bilo mogoče vzpostaviti) sodi v celostni paket zmedenosti, njegove, Olimpijine, navijačev in širše javnosti. Po malem pa vendarle bolj kot predsednikovo nerodnost razkriva slovensko zaplankanost ali žlehtnobo oziroma neločevanje med državno in zasebno lastnino. Njegovi nasprotniki ali kritiki ne razumejo, da svoj denar oziroma kapital, ki ga je nekje »spraskal« zaradi svojih poslovnih sposobnosti, spretnosti ali sreče, lahko zapravlja, kakor koli želi, in ga lahko meče tudi v smetnjak.



Lahko poenostavim, Mandarić je za upravljanje Olimpije plačal štiri milijone evrov (ki niso šli v društveno blagajno za hude čase, marveč v roke zasebniku Izetu Rastoderju!?) in si je zaslužil izključno pravico nad tem, kako bo vodil Olimpijo do takrat, ko bo imel vsega vrh glave. Olimpija res ni njegova, jo pa upravlja. In za to je plačal in še zdaj (pre)plačuje.

O Mandarićevem slovenskem poglavju ne glede na domače športne uspehe in morebitnega evropskega lahko precej pritrdim enemu od predsed­nikov slovenskih klubov, ki mi je povedal takole: »Njegova razsipnost in preplačevanje igralcev sta pogubna za slovenski klubski nogomet. Večina klubov njegovemu ritmu ni mogla slediti, negativno je vplival na celoten klubski ustroj, na igralce, ki so postali pohlepni, zaradi česar imamo težave celo v mlajših kategorijah in ostajamo brez domačih igralcev. Slovenskim klubom se je ustavil naravni razvojni proces, ki je slonel na finančno realnih temeljih.«



Dodal bi še, več Mandarićev, trije, štirje, bi pomenilo razvoj, eden pomeni to, kar vidimo in imamo.

Še dobro, da je imel Maribor nekaj denarne zaloge, drugače bi že izgubil finančno izčrpavajočo bitko. A za preplačano tekmovalnost z Olimpijo in Mandarićem bo račun slej ko prej prišel. Kot bo za Olimpijo!