Tudi usoda Keka v rokah NZS

"V veliko zadovoljstvo mi je, da smo dobili Matjaža Keka. Matjaž je ugleden strokovnjak z odličnimi referencami, ki je doživel uspehe z Mariborom, Slovenijo in Rijeko. Kek je to, kar slovenski nogomet in reprezentanca v tem trenutku potrebujeta, užival bo vso podporo NZS za delovanje v izbrani vrsti." S temi besedami je predstavil novega selektorja prvi mož nogometne zveze Radenko Mijatović.

Predsednik NZS je sinoči opazno žarel od sreče, kar je gotovo dobro. To pomeni, da je na ključen položaj v slovenskem nogometu ustoličil svojega človeka, posledično tudi strokovnjaka, ki bo lahko deloval dolgoročno, čeprav profesionalni nogomet ne pozna tega termina. Lansko jesen je bil prva izbira Mijatovića izraelski strokovnjak Avram Grant, toda pogodbo je podpisal s Tomažem Kavčičem, kar se je zdelo za naravno izbiro po načelu kontinuitete selekcije in dela, ki ga je začrtal že Srečko Katanec. Katanec je opravil prvo pomladitev, Kavčič še bolj drastično drugo, pri čemer opazno ni imel podpore svojega delodajalca. To je bilo vidno od prve minute telenovele z naslovom Jan Oblak do septembra, ko je NZS zavrnila pripombo Kavčiča na objavo Oblakovih besed. Tedaj se je de facto začelo iskanje novega selektorja reprezentance A.

Če je lani izpadel iz igre Grant, je bil ob letu osorej prvi kandidat prav Matjaž Kek. Gre za prvo pravo vrnitev na položaj selektorja. Težko bi rekli, da se je Bojan Prašnikar vrnil, saj je imel na voljo le en pravi mandat. Katanec je resda vodil Slovenijo dvakrat, toda prvič je odšel sam in v odličnih odnosih s tedanjim predsednikom Rudijem Zavrlom in vladajočimi silami. Ko se je vrnil januarja 2013, je užival podobno podporo NZS kot tedaj, ko je odšel po mundialu na Daljnem vzhodu. S Kekom je (bilo) drugače, z vrnitvijo je segel v roke miljeju, s katerim se leta 2011 ni razšel na posrečen način.



Dogodki zadnjih tednov zato razkrivajo že znano veličino in mojstrstvo Matjaža Keka, ki je naposled doživel podobno kot nekoč Karađorđević in Tito: Brdo je postalo tudi njegov začasni domicil. Ko ga je Zavrl 5. januarja 2007 predstavil v menzi Pivovarne Union, ni bilo ne duha ne sluha o evforiji, navzoča je bila manj kot tretjina sinočnje vsote novinarjev in med njimi povečini skeptiki. Slabih dvanajst let pozneje na sončni strani Alp vlada plebiscitarna evforija. Kek je prispel na Gorenjsko kot mesija, na Brdu je zapustil vtis odličnega sogovornika, strokovnjaka, ki obvlada komunikacijo z mediji, in človeka, ki se iskreno veseli izziva z imenom »tretja slovenska nogometna pravljica«.

Toda, pozor, še zdaleč ni ključno, kdo je prišel in kakšen je njegov cilj. Ambiciozen cilj in pravo vizijo je imel namreč tudi Kekov predhodnik. Koliko tekem bi imeli v nogah Zajc, Šporar in Črnigoj, če se ne bi poslovili Cesar, Birsa in Novaković? Ključno za morebiten uspeh Kekove zgodbe je brezpogojna podpora NZS zamislim, ki jih bo dal na mizo večkrat dokazani strokovnjak iz Maribora. V vseh drugačnih razmerah ne bi bila uspešna niti Jose Mourinho niti Matjaž Kek.