Tudi brez superlige trend v prid najbogatejšim

Če bi ducat umazanih, kot je 12 najbogatejših klubov iz Anglije, Španije in Italije sarkastično poimenoval predsednik Uefe Aleksander Čeferin, udejanjilo načrt o ekskluzivni superligi, bi se v evropskem nogometu zgodila shizma, ki bi prekinila kontinuiteto.

Zgodovinska statistika bi ubrala dve smeri, kot se je to zgodilo v košarki z odcepitvijo Uleba, ali v boksu, kjer imamo kar štiri vzporedne verzije.



Kdo bi bil evropski prvak? Bi se sploh lahko dogovorili, da bi se na koncu sezone za lovoriko pomerila najboljši v superligi in najboljši v ligi prvakov? Klubi, kot so Real Madrid, Barcelona, Juventus ali Manchester United, so želeli še večji delež finančne pogače, več tekem med seboj, razlike med velikimi in majhnimi bi se še poglobile.



Že zdaj so ogromne in so se skozi zgodovino povečevale. Preden se je elitno klubsko tekmovanje leta 1993 preimenovalo v ligo prvakov, so v predhodniku, pokalu državnih prvakov, naslove osvajali tudi klubi, kot so Benfica, Celtic, Feyenoord, Steaua in Crvena zvezda. Po letu 1993 je bilo takšnih prebliskov iz nogometnega tretjega sveta zelo malo.



V 27 sezonah so klubi, ki so ustanovili dva dni trajajočo superligo, osvojili 20 naslovov (Real Madrid 7, Barcelona 4, Milan 3, Liverpool in Manchester United po 2, Inter, Chelsea in Juventus po 1). Bayern je bil prvak trikrat. Nazadnje je bil šampion zunaj velike peterice lig Porto leta 2004. Pred tem samo še Ajax (1997). Prvaka pa sta bila še Borussia Dortmund (1995) in Marseille v premierni sezoni, ko nazadnje ni bilo klasičnega polfinala. Takrat sta bila med najboljšo četverico še palčka Göteborg in Glasgow Rangers.



Pregled polfinalistov od leta 1993 je malce bolj pester od seznama prvakov, pritrjuje pa ugotovitvam, da se kakovost vse bolj oža in se zbira v peterici največjih lig. Do konca tisočletja sta bila poleg prvaka Ajaxa med polfinalisti tudi Panathinaikos in Dinamo Kijev.

Med letoma 2000 in 2010 je bilo presenečenj že zelo malo, ob Portu s Josejem Mourinhem je bil med polfinalisti samo še nizozemski PSV. So pa denimo prišli zraven manjši klubi iz peterice, kot so Leeds, Bayer Leverkusen, Villarreal in Deportivo La Coruña, med najboljše pa sta se prebila dvakratni finalist Valencia (drugič leta 2001 z Zlatkom Zahovićem) in vse bolj ambiciozni Chelsea, ki se je šestkrat v devetih letih uvrstil v polfinale, preden je leta 2012 postal prvak. Zadnji klub zunaj peterice, ki se je uvrstil v polfinale, je bil predlani Ajax, pred tem je bil to PSV leta 2005!




 

Prenova po meri največjih, toda na majhne niso pozabili

Preden je lani koronski naslov v lizbonskem mehurčku osvojil Bayern, so nesojeni superligaši od omenjenega uspeha Porta zmagali v 15 finalih od 16. Tudi v tem nizu je izjema Bayern (2013). V tej sezoni se nadaljuje prevlada velikih. Samo PSG, ki se bo v sredo na prvi polfinalni tekmi pomeril z Manchester Cityjem v dvoboju najbogatejših zasedb brez naslova prvaka, ni podprl superlige. Sta pa jo jutrišnja tekmeca Real Madrid in Chelsea. Chelsea je med prvimi zapustil ladjo Bounty osramočenega kapitana Florentina Pereza, na kateri trmasto vztraja rekorder po številu lovorik Real.



Bogati klubi težko kaj očitajo Čeferinu, odkar je grosupeljski odvetnik septembra 2016 zasedel ovalno sobo v Nyonu, so v petih sezonah polfinalisti samo klubi iz petih lig z izjemo Ajaxa, pa še ta po marsičem sodi med velike. Od 20 polfinalnih vstopnic pa so si jih 11 razdelili superligaški prestopniki.



Nov format Uefine lige prvakov, ki bo zaživel leta 2024, eliti še nadalje utrjuje privilegirani status. Toda z zelo pomembno, celo ključno razliko v primerjavi s superligo. Okno klubom iz manjših lig ostaja odprto in v nepredvidljivem športu se bo slej ko prej ponovil Porto, morda spet kakšen Maribor, ob še bolj doslednem spoštovanju načel finančnega ferpleja pa utegnejo v paradnem tekmovanju večjo veljavo dobiti klubi, ki ustvarjajo in ne zgolj kupujejo.