V nadaljevanju preberite:

Težko bi našli mesto, ki ljubiteljem nogometne igre ponuja toliko raznolikih užitkov kot angleška prestolnica. London je mesto stoterih kultur in tradicij, raznolikost je lepo vidna tudi v izkušnji, ki vas čaka na tribunah nogometnih štadionov. Watford s klasičnim angleškim predmestnim pridihom, opečnatimi vrstnimi hiškami in razpokanim asfaltom na pločnikih in ekskluzivni Chelsea, kjer se zbira londonska elita, se zdita svetlobna leta narazen, pa vendar Stamford Bridge in Vickarage Road loči le slaba ura vožnje. V kulturnem kotlu mesta s skoraj 10 milijoni prebivalcev se nogometni navdušenec počuti kot v raju.

Čeprav je iz Cardiffa v Watford prišlo več kot 3000 navijačev, ni bilo o policijskih kordonih ali napetosti ne duha ne sluha. Pred štadionom so bili privrženci obeh ekip pred tekmo in po njej pomešani. Ker napevi vseh ekip odzvanjajo na podlagi istih melodij, le z drugačnim besedilom, je bila tudi navijaška kakofonija nekaj posebnega. Nič drugače ni bilo na štadionu, v Angliji pivo (povprečna cena se giblje okrog 6,5 funta ali 8 evrov za kozarec) sicer lahko pijete na nogometnih tekmah, a le v notranjosti tribune. Velja preprosto pravilo: če vidiš na zelenico, alkohola ne smeš imeti v roki. Čeprav je varnostnikom za to malo mar, se vsi do zadnjega držijo pravila, ki ohranja red ob angleških nogometnih zelenicah.

Tekma se je začela sila nenavadno, z refrenom Tvoje pesmi Eltona Johna, kakovost drugoligaškega nogometa pa vsaj v prvem polčasu ni sledila čustvenemu naboju kralja angleške zabavne glasbe, rojenega v Watfordu. Tempo je bil na ravni dvoboja z dna slovenske lige, šele v drugem polčasu so sršeni (hornets, ali ob vzklikih na tribuni »You 'ooorns«) pritisnili proti vratom Valižanov, a neuspešno in končalo se je z domačim porazom.