Sedmerica veličastnih brez Peleja, Maradone, Ronalda, Messija ...

Nogomet ima veliko nesmrtnih junakov, ki razvnemajo strasti z večnim vprašanjem: kdo je najboljši vseh časov? Starejši izpostavljajo brazilsko legendo Peleja, čudežnega Nizozemca Johanna Cruyffa, argentinskega virtuoza Diega Maradono, Madžara Ferenca Puskasa, Francoza Michela Platinija in Alfreda Di Stefana, ki je igral za tri reprezentance: matično Argentino, Kolumbijo in Španijo. Mlajši so v glavnem razpeti med Lionelom Messijem in Cristianom Ronaldom. Toda niti eden od naštetih se ni uvrstil v sedmerico veličastnih, izbranih po zanimivih merilih.

Seznam nogometašev, ki se lahko pohvalijo z zmagoslavjem na svetovnem prvenstvu, v ligi prvakov (in njenem predhodniku, pokalu državnih prvakov) in osvojeno zlato žogo, od leta 1956 prestižnim priznanjem za najboljšega igralca leta po izboru revije France Football, ni pretirano dolg. Nanj se je uvrstilo le sedem mož.

Prvi je bil sir Bobby Charlton, član zmagovite angleške reprezentance na mundialu 1966 in kar 17 let zvezdnik Manchester Uniteda. Sledila sta mu velikana Bayerna in elfa Zvezne republike Nemčije na SP 1974, Gerd Müller in Franz Beckenbauer. Italijan Paolo Rossi je postal klubski prvak stare celine v dresu Juventusa, zablestel pa je tudi na SP 1982, saj je poleg šampionske trofeje osvojil lovoriki za najboljšega igralca in strelca tekmovanja, kar je doslej uspelo zgolj še Brazilcu Garrinchi leta 1962 in Argentincu Mariu Kempesu leta 1978.


Nato je prišel na vrsto Zinedine Zidane v dresih francoske reprezentance in madridskega Reala, ki ga zdaj vodi v trenerski vlogi, zadnja pa sta težko dosegljivega trojčka veselila dva brazilska asa, soigralca na SP 2002, a ogorčena tekmeca na klubski sceni. Ronaldinho je na vrhuncu kariere navduševal pri Barceloni, Kaka v barvah Milana, pri katerem sta v sezoni 2008/09 vnovič združila moči. Toda takrat sta se morala sprijazniti s tretjim mestom v italijanski ligi in z izpadom v šestnajstini finala pokala UEFA.
 

Asi brez trofeje s SP

Vsa druga slovita imena nogometa imajo kakšno vrzel v svojih življenjepisih. Največ zlatih žog so osvojili Lionel Messi (6 – ob tem še 4 lovorike v ligi prvakov z Barcelono), Cristiano Ronaldo (5 – 5 z Manchester Unitedom in Realom), Johan Cruyff (3 – 3 z Ajaxom), Marco van Basten (3 – 2 z Milanom) in Michael Platini (3 – 1 z Juventusom), prav vsem petim pa manjka samo naslov reprezentančnega svetovnega prvaka.

Najbolj sta se mu približala Messi (leta 2014) in Cruyff (1974) z uvrstitvijo v veliki finale SP. Platini je bil s Francijo tretji na mundialu 1986, Ronaldo s Portugalsko četrti leta 2006, van Basten pa je na SP branil barve Nizozemske le leta 1990 in se moral posloviti že v osmini finala proti Nemčiji (1:2). In čeprav se je pri Ajaxu in Milanu proslavil kot eden najboljših srednjih napadalcev vseh časov, je kariero končal brez enega samega gola na svetovnih prvenstvih. Zato pa je leta 1988 v oranžnem dresu proslavil naslov evropskega prvaka, podobno kot Platini (leta 1984) in Cristiano Ronaldo (2016).


 

Opravičilo za Iniesto

Brazilski Ronaldo se lahko medtem pohvali z dvema naslovoma svetovnega prvaka (1994 in 2002) in dvema zlatima žogama (1997 in 2002), a ni nikoli osvojil lige prvakov v dresih PSV, Barcelone, Interja, Reala in Milana. Nekoliko drugačna je zgodba velemojstrov s Pirenejskega polotoka Andresa Inieste in Xavija Hernandeza. Oba sta se z Barcelono štirikrat povzpela na prestol lige prvakov, s Španijo sta bila svetovna prvaka (2010) in tudi evropska (2008 in 2012), vendar v svojih vitrinah nimata zlatih žog. Leta 2010 so pri glasovanju zbrali največ točk kar trije nogometaši Barcelone, vendar sta se morala zadovoljiti z drugim in tretjim mestom za Messijem.

Pred dvema letoma se je Pascal Ferre, urednik France Footballa, celo javno opravičil Iniesti v kolumni z naslovom Oprosti, Andres, ker ni nikoli prišel na vrsto. Zgovorne pa so bile tudi besede Xavija, ki je vedno gledal predvsem na moštvene uspehe: »Jaz ne osvajam zlatih žog, pač pa jih ustvarjam ...«

In res: trofeje in doseženi goli so lahko delni barometer nogometaševe uspešnosti v karieri, vendar še zdaleč niso brezmadežno merilo za ugotavljanje njihove prave veličine.