Poljska vrhunski začetek novega poglavja – to je boj za Katar 2022

Letošnje slovo slovenske nogometne reprezentance od njenih podpornikov v Stožicah je bilo uspešno, slavnostno in pomenljivo. Izbrana vrsta selektorja Matjaža Keka se je poslovila z zmago, okrogli 100. nastop za Slovenijo je zabeležil kapetan Bojan Jokić, pot do novih treh točk v kvalifikacijah za euro 2020 pa je bila vendarle bolj trnova, kot je pričakovalo 11.000 navijačev.



Latvijski selektor Slaviša Stojanović je nastavil čisto ogledalo svojemu nekdanjemu predhodniku na slovenski klopi in predvsem njegovim adutom. Zgoščena postavitev gostov, nekaj svežih imen, ki so premogla dovolj velik motiv za tek, in nenehno deževje so bili dejavniki, ki so Slovencem preprečili razvoj učinkovite igre. Kdor je pričakoval strelski šov kot junija v Rigi, se je uštel kot bi namesto v najboljši biftek ugriznil v najtršo kost.

»Od Slovencev sem pričakoval več«

»Zrcalce, zrcalce na igrišču povej, kdo je najboljši nogometaš v deželi tej?« bi se lahko vprašali v slovenski reprezentanci po zmagi nad 143. ekipo s Fifine lestvice, saj na igrišču nihče ni izstopal. Ob tem je treba vendarle priznati: s tekmečevo taktiko »vsi za žogo« ima pogosto težave tudi »umetniška« Barcelona, kaj šele »delavska« Slovenija, toda navijači so vendarle pričakovali več od avtogola branilca Igorsa Tarasovsa za končnih 1:0.



»Ko v eni tekmi zapraviš toliko priložnosti za gol ali pa vsaj zelo obetavnih akcij pred kazenskim prostorom, kot smo jih mi, te pogosto doleti kazen. To je z eno obrambo preprečil Jan Oblak,« je ocenil Kek, potem ko je levji del medijskega časa pred tem potrošil gostujoči tabor. Stojanović je bil konkreten: »Pričakoval sem večji pritisk Slovencev na naši polovici igrišča. Morda se to ni zgodilo, ker smo bili dobro postavljeni. Težave nam je povzročal le Josip Iličić v dvobojih ena na ena. Tako smo prejeli tudi edini gol.«

Le fanatična bojevitost pomaga Slovencem

Zmaga nad najslabšo ekipo v skupini G bo morala hitro v pozabo, uporabna je le kot opozorilo, da brez fanatične kolektivne bojevitosti Slovenci ne bodo mogli premagati prav nikogar. Tako je bilo v času prve in druge nogometne pravljice, enako velja danes in bo veljalo – ad infinitum.



Kek je v tekmi z Latvijo zares preizkusil eno sveže ime: Harisa Vučkića. Nekdanji Domžalčan je začel pogumno, pogosto je bil pri žogi, v nadaljevanju je popustil tudi on. Manj verodostojni sta oceni učinkov Jake Bijola in Mihe Zajca. Slednji je resda hitro opozoril nase in latvijski vratar Pavels Šteinbors je moral razkriti največ svojega znanja prav po Zajčevem strelu z glavo. Igralec Fenerbahčeja premore odličen »nos za gol«, ne nazadnje je bil lani med glavnimi akterji Slovenije: zbral je tri gole in dve podaji za gol.

Poljska lovi nujno zmago za boljše izhodišče

Po zmagi Avstrije nad Makedonijo je Slovenija dokončno ostala brez možnosti za euro 2020, klavrn oktober je dobil epilog. Vrhunski šport resda ponuja nenehne izzive: jutrišnje (20.45) gostovanje v Varšavi bi bilo lahko spektakularno – sproščeni Poljaki želijo proslaviti četrto zaporedno uvrstitev na veliko tekmovanje, Slovenci pa omrežiti selektorja Keka pred morebitno naslednjo selekcijo, ki ne bo nujno starostna, prej značajska.



Ob tem je dobil slovanski dvoboj na poljskem nacionalnem štadionu (58.145 sedežev) dodatno zahtevnost za goste: Poljaki so »izvedeli«, da jih le zmaga nad Slovenci pelje med najboljših 20 ekip na Fifini lestvici, morda tudi do ugodnejšega žreba za evropsko prvenstvo. Gostje lahko pričakujejo tekmo najvišje ravni, kar je dobrodošlo za verodostojnost testa.



Kek je leta 2008 na Poljskem – tedaj v Wroclawu – že začenjal pot proti svetovnemu prvenstvu v Južni Afriki in tudi jutri bo podobno: naslednji strateški cilj slovenske nogometne družine je mundial 2022 v Katarju. Še kako dobrodošlo bi bilo izkoristiti sleherno priložnost za vrhunski večer, ki lahko vselej izlušči morebitnega džokerja za tedaj, ko bo šlo povsem zares. Prav prek Poljske so si Slovenci nekoč pripravili izhodišče za poznejši oktobrski napad na Bratislavo.