Po 0:8 ni več le nesreča, karma ...

Spartak je že v prvi tekmi močno omajal Olimpijine ambicije. V ljubljanskem nogometnem taboru resda še niso vrgli puške v koruzo po porazu z 0:2 v prvi tekmi zadnjega kvalifikacijskega sita za uvrstitev v evropsko ligo, toda možnosti za veliki zasuk v četrtek v Trnavi so minimalne. In zelo, zelo nerealne.

Mnenja so bila deljena oziroma enaka kot po izgubljenem nedeljskem derbiju proti Mariboru (0:3), po prvem porazu v kvalifikacijah za ligo prvakov proti Qarabagu in neodločenem izidu v povratni tekmi (0:1, 0:0), prvem ligaškem porazu proti Gorici (0:2) ali po neodločenem razpletu s Krškim (0:0) – skupna razlika v golih je 0:8.

Tekmeci so imeli več želje

»Žoga ni hotela v vrata. Tak je žal nogomet. Ne zmaga vedno moštvo, ki si to zasluži,« je povedal vršilec dolžnosti trenerja Olimpije Aleksandar Linta. Ponavlja se iz tekme v tekmo, ponavlja se tudi večina igralcev, odziv vratarja Aljaža Ivačiča pa je bil zelo pomenljiv, razkril je (pre)več.

»Bilo je žalostno. Nismo dali vsega od sebe in nismo pokazali, kar bi morali. Razlikovali smo se v želji. Tekmec je imel večjo, kar se ne bi smelo zgoditi. Priigrali smo si nekaj priložnosti, ampak ... Verjamem v neke stvari in mislim, da ni naključje, da nismo zadeli. Takšno je morda realno stanje, ki razkriva, v kakšnem položaju smo trenutno. Kar si zaslužiš, na koncu tudi dobiš …« je Ivačič predstavil svoj pogled in se še brzdal pred popolnim izbruhom: »Ker verjamem v nekatera načela in jih morda drugače vidim kot drugi.«

Neučinkoviti, nespretni, a še upajo

Olimpija je v petih dneh prejela pet golov, zabila ni nobenega. Ne le Spartakova dva, prvi z enajstmetrovke, ki je po besedah Roka Kronavetra ni bilo, drugi po avtogolu Branka Ilića, tudi trije v ligaškem derbiju z Mariborom so imeli asistenco zeleno-belih. Zakaj se Olimpiji v tej sezoni zalomi takrat, ko se ji po robu postavi čvrsta, organizirana in disciplinirana zasedba, je vprašanje, s katerim se vedno znova soočajo igralci in strokovni štab. Čeprav je očitno, da ta vleče napačne poteze (od izbire igralcev, napadalcev do taktičnih postavitev), zaradi katerih Olimpija plačuje visok davek, upanje o veliki vrnitvi ostaja.

»Enkrat se nam bo vrnilo,« poudarjajo Ljubljančani v en glas po tekmah, ki so jih zaznamovali s strelskimi spodrsljaji. Teh pa je že toliko, da so odgovori o pomanjkanju sreče in vplivu karme res že na meji komedijantskih. Brez samokritike niso vredni resnih nogometnih polemik.

Bi izkušenejši trener izvlekel več?

Obrabljene pomisleke o tem, mar Olimpija sploh lahko igra resen napadalni nogomet brez napadalca s profilom strelca, bi lahko razrešil trener z izkušnjami ali vsaj vidnejšim igralskim poreklom. Olimpija ga nima, Linta (Spartakov trener Radoslav Latal je nekdanji zvezdnik češke reprezentance in bundeslige, kjer je za Schalke igral kar 7 let) niti kriv ali dolžen opravlja svoje delo, ki mu ga je zaupal predsednik Milan Mandarić po odhodu Ilije Stolice. Taktične in kadrovske poteze, ki jih je ljubljanski strokovni štab vlekel po drugem golu, so bile prepozne. Dobra ura igre s številčno premočjo bi nemara obrodila sad, če bi Linta že ob odmoru pustil enega od branilcev v slačilnici in opravil nekaj prerazporeditev v postavitvi.

Pri Spartaku so še previdni

Ne glede na izjemen kapital v taboru slovaškega prvaka, ki se evropskih bitk loteva po mariborskem pragmatičnem receptu preteklih sezon z malo vsebine in velikim učinkom, zelo previdno zrejo v povratno tekmo. »V revanši nekaterih naših igralcev ne bo na razpolago. Vse bomo podredili evropskemu uspehu in slovaško ligo pomaknili na stranski tir. Žal, toda pred nami je življenjska priložnost,« je bil odkrit Latal, medtem ko je vratar Martin Chudy razkril še nekaj podrobnosti iz soočenj z ljubljanskimi navijači.
»Nisem jih izzival. Okoli mene so leteli vžigalniki in kovanci. Teh sem nabral za 3,98 evra, tako da sem si na tej tekmi prislužil kavo. S tribun sem dobil tudi zavitek žvečilnega gumija, ga odprl in uporabil. Zdaj imam v ustih dober okus ...«