Nora družina iz vzhodne Evrope na slovenski pogon

V nadaljevanju preberite.

»Bronasta olimpijska kolajna v taki konkurenci ni majhna stvar, pomeni uspeh za našo reprezentanco, toda težko bi rekel, da sem z njo posebno zadovoljen. Pričakoval sem namreč zlato, trdno sem upal, da lahko zmagamo. To ni bila nerealna želja. Zlata kolajna je bila za nas čisto blizu, nismo pa je izgubili v igri, temveč zaradi neodgovornega obnašanja na igrišču, kar se nikakor ne bi smelo dogajati,« je 10. avgusta 1984 dejal Ivan Toplak, selektor olimpijske reprezentance Jugoslavije, ki je v tekmi za tretje mesto na poletnih igrah v Los Angelesu 1984 premagala nogometno velesilo Italijo z 2:1.

Slovenec na čelu izbrane vrste se je zelo dobro zavedal, da je vodil moštvo, ki je bilo glede na kakovost in izkušnje sposobno osvojiti zlato olimpijsko kolajno, toda za fanti je bilo zelo zahtevno obdobje, ki se je poznalo tudi na njihovi fizični in psihološki pripravljenosti. »Dobro je, toda lahko bi bilo še bolje. Vsaj malo smo zacelili rane z evropskega prvenstva,« se je pridušal Toplak, ki je vendarle moral upoštevati dejstvo, da je komaj skrpal moštvo po številnih poškodbah, po polfinalni tekmi proti Franciji pa je ostal še brez izključenih in kaznovanih Borislava Cvetkovića (Dinamo Zagreb), Jovice Nikolića in Mitarja Mrkele (oba Crvena zvezda Beograd). Vročekrvneži so namreč po bolečem porazu srdito verbalno obračunavali z mehiškim sodnikom Antoniem Márquezom Ramírezom. Da je bila mera polna, je zaradi hujše poškodbe že pred uvodno tekmo turnirja domov odpotoval Admir Smajić (Partizan Beograd).