Ne Ronaldo ali Messi, krivi so selektorji

Priložnost zamujena ne vrne se nobena, je resda oguljen pregovor, a resničen in vselej kruto razgalja resnico. V športnem ali nogometnem svetu so se navdušenci dveh največjih zvezdnikov zadnjih skoraj petnajst let, Lionela Messija in Cristiana Ronalda, še enkrat soočili z bridko resnico, da njuna vzornika nista večna zmagovalca.
Messi in Ronaldo se razlikujeta in sta tudi vsak na svoj način razkrila, da nista več odločilna kamenčka v zmagovalnih mozaikih. Še posebno ne takrat, ko selektorji moštev in igre največ stavijo nanju.
Ne gre ju metati v isti koš, bi mi lahko očitali Messijevi navijači, tudi Ronaldovi bi našli kakšno pripombo, toda gradbeniki dobro vedo, da se zgradba ne postavlja na majavem temelju.
Messijeva igrivost, doseganje golov in odvisnost moštva od njegovega razpoloženja se močno razlikujejo od Ronaldovih odlik ali slabosti. Messi je še vedno igralski virtuoz, medtem ko je Ronaldo le še zdelan stroj, ki močno sopiha in je brez moči. A še vedno z voljo ranjenega bika.
Zato se tudi razlikujejo mnenja privržencev enega ali drugega zvezdnika. Pri Barceloni naj bi nove temelje postavljali tudi z Messijem, kot napovedujejo novi vladarji s Camp Noua (sicer ne verjamem, da zares bodo, ali pa z veliko manjšo vlogo), pri Juventusu se Ronaldovo po­glavje najbrž izteka.
Realnost, ki se je ustvarjalci v Kataloniji in Pie­montu kljub vsemu navijaškemu navdušenju zavedajo, je, da Messi in Ronaldo ne zagotavljata več zmag in bolj kot ne onemogočata tekmo z drugimi, ki nimajo Argentinca ali Portugalca.



Če se prelevim v realista: Barcelona z Messijem je bila zadnjič evropski prvak z Neymarjem v glavni vlogi ter odličnimi asistenti. V Messijevem najboljšem igralskem obdobju je doživela precej hudih udarcev in je, naj bo še tako boleče za njene navijače, vreča za nabijanje. Tekmeci, kot sta Bayern in recimo popoln PSG, si jo lahko privoščijo. Juventus – Real je pravočasno, z manj čustvi in s finančnim zadovoljstvom dal v Torino svoj simbol zmagovanja v ligi prvakov in zasukal zgodovino, saj je šlo praviloma za obratni daj-dam – pa se je po malem spustil v avanturo, ker je lahko le s Portugalcem, čeprav že močno v letih, prestopil v kategorijo globalno prepoznavnih klubov z močno kapitalsko vrednostjo in tudi upanjem na zaslužek.



Kakšen je izplen napačnih strateških športnoposlovnih odločitev, je razkrilo najbolj pošteno sodišče – igrišče. Barcelona je tudi z Messijem zabredla v milijardni minus in tekmovalni brodolom, Juventus je z Ronaldom pogorel v ligi prvakov. V tej sezoni mu grozi, da bo še doma. Barcelona in Juventus sta preprosto zamudila in dopustila, da so ju največji tekmeci prehiteli. In krivca nista Messi ali Ronaldo.
Če se lahko tako zalomi tudi najboljšim, ki slej ko prej znova sestavijo zmagovalni mozaik, kako se, na primer, ne bi moglo našima »velikanoma« Mariboru in Olimpiji, ki premoreta manj pametnih in usposobljenih selektorjev. Pred obema kluboma so ključni tedni in meseci: Maribor sestavlja mozaik z upanjem, da bo v njem čim manj zlomljenih kamenčkov, Olimpija pa, da bi morebitni naslov vendarle pomenil pot navzgor. Doslej je šla po vsakem le navzdol.