Navijaška kulisa ne sme biti izgovor

Na slovenskih nogometnih zelenicah je pirotehnika najmanj štirikrat letno nekaj povsem pričakovanega in čeprav večjih incidentov še ni bilo, Uefa opozarja, da ta možnost vedno obstaja. Le varnostniki in klubi pirotehnike na štadionih ne bodo preprečili, za rešitev problema po vzoru Angležev je potrebno sodelovanje vseh udeleženih.

Evropska nogometna zveza (Uefa) je v Sloveniji za vse udeležence v Sloveniji pripravila seminar o nevarnostih pirotehnike na nogometnih štadionih in načinih za njeno omejevanje. Slovenske zelenice so na Balkanu verjetno še najmanj izpostavljene navijaškim izgredom; bakel in dimnih bomb razen na derbijih Olimpije in Maribora praktično ni, a jih je še vedno dovolj, da obstaja možnost za hudo nesrečo.

Uefa je boj proti pirotehniki na štadionih izpostavila kot eno od svojih prednostnih nalog, prvi korak naprej je bila študija dr. Toma Smitha o pogostosti, načinih uporabe in nevarnosti uporabe v navijaških skupinah. Največ težav s pirotehniko in huligani v 20. stoletju so imeli Angleži, kjer je v 50. letih v spopadih in nesrečah življenje izgubilo skoraj 1000 ljudi. Angleži so velik korak naprej naredili že v devetdesetih, po razgrajanju navijačev na evropskem prvenstvu 2000, ki ga je Tony Blair označil za nacionalno sramoto, pa so uvedli desetletko, v kateri so štadione povsem »očistili« pirotehnike in nasilja.
 

Prižgana bakla – dosmrtna prepoved

V Angliji si vlada zaradi žrtev in uničenih štadionov ni več mogla zatiskati oči pred dejstvom, da huligani uničujejo njihov nogomet. Zato je prav vlada prižgala zeleno luč za spremembe in omogočila zakonodajne okvire, po katerih sta nasilje in pirotehnika na štadionih postala kaznivi dejanji. Skoraj vsak incident prinese (vsaj) triletno prepoved obiska nogometnih tekem, na slovitem Anfieldu pa prižgana bakla pomeni dosmrtno prepoved obiska nogometnih tekem – najhuje, kar se navijaču lahko pripeti. Od navijaških kletk, rasizma in nasilja so prišli do morda najbolj varnih štadionov v Evropi, kjer se nasilje dogaja le še v zakotnih mestnih ulicah in na podzemnih postajah.

V Sloveniji bodo tako drastični ukrepi zelo težko dobili podporo, saj težave s pirotehniko niti približno niso tako hude kot drugod. Uefini strokovnjaki poudarjajo, da se s skupnim načrtom da izvesti še tako zahtevne naloge, a morajo biti za akcijo pripravljeni vsi, pobudo pa mora prevzeti vlada. Uefini angleški strokovnjaki, ki so predavali v Ljubljani, opozarjajo, da kazanje s prstom in prelaganje odgovornosti ne pelje nikamor, povezovanje pa je le začetek.
 

Nov zakonski okvir, predvsem pa dialog

Varnostniki na tekmah potrebujejo nov zakonski okvir, saj jim trenutni sistem dovoljuje le površinski pregled oblačil, baklo pa (po pričevanjih) z malo iznajdljivosti na štadion lahko prinese vsakdo. Največ dela Slovenijo čaka na področju komunikacije z ostalimi navijači na štadionu, ne le organiziranimi skupinami, saj so prav oni najbolj prizadeti med pirotehničnimi izgredi. Z izobrazbo in dialogom bi morda navijači sprejeli, da pirotehnika ni obvezni del tekme, temveč gre za obliko nasilja. Ko se bomo znebili miselnosti, da z omejevanjem pirotehnike omejujemo navijaško kulturo, bodo slovenske zelenice pripravljene za korak naprej. Veličastna navijaška kulisa v nobenem primeru ni in ne sme biti izgovor.