Navijači pritiskajo na Mandarića, toda Stojanović le čaka na potrditev

Predsednik NK Olimpija Milan Mandarić včeraj uradno še ni potrdil odstavitve trenerja Igorja Bišćana, pri čemer so razlogi za odlašanje predvsem v službi pomirjanja strasti. Odločitve pa Mandarić ne bo spremenil. Slaviša Stojanović le še čaka potrditev, da bo trener.

Spomini na navijaška nasprotovanja so že sveži. Pred tremi leti je pod težo pritiskov odšel nespretni predsednik Izet Rastoder, ki je odprl Olimpijina vrata izkušenemu voditelju Mandariću, nato so navijači že pred koncem prve šampionske sezone planili po najboljšemu igralcu in junaku Roku Kronavetru, da bi po drugi zvezdici, ki jo je znova v veliki meri spisal prav Mariborčan, le slavili strelca odločilnih golov v zaključku razburljivega minulega prvenstva. Zdaj jim ni po godu Mandarić, ker se je za dvojno krono trenerju zahvalil z odstavitvijo. Zapleti imajo vselej enega in istega igralca – del navijačev.

Vrednost domačih zmag odreja Evropa

Kdo ima prav, predsednik s svojimi jasno predstavljenimi argumenti ali del navijačev, za katere sta lovoriki sad Bišćanovega dela?

»Mislim, da morajo predsednik in navijači najprej razčistiti, zakaj je bila Olimpija prvak. Ker je bila dobra ali ker so ji drugi pomagali do naslova? Nadalje, kaj lovoriki pomenita za Olimpijo, slovenski nogomet in slovenske igralce, da bi se, na primer, selektorja članske reprezentance in do 21 let čim manj spogledovala, koga naj izbereta. Je mar ta dosežek velika zgodba, katere vrednosti ne ve nihče, dokler se ne sooči z evropskimi tekmeci. Vemo pa, da je edino merilo za preverjanje kakovosti za slovenske klube tujina. Je vizija s tujci všečna ali je na dolgi rok nevzdržna?« je z nasprotnimi vprašanji usmeril pogled proti javnosti nekdanji trener Olimpije Bojan Prašnikar, ki je leta 1993 prvi osvojil dvojno lovoriko.

Boljši na klopi, slabši na igrišču

Legenda Olimpije in najboljši slovenski nogometaš v zgodovini Brane Oblak je bil kratek, jedrnat in neposreden. »Bišćana bi zamenjal iz preprostega razloga. Na klopi je imel odlične igralce, v igro pa je pošiljal slabše.«



O tem, ali je Mandarićeva vizija sestavljanja igralske zasedbe ali od trenerja in športnega direktorja sploh ustrezna, pa se je jasno opredelil. »Vizija, da je 25. igralec Rijeke okrepitev, nikakor ne sme biti vodilo. Ima pa Bišćan prav, da je hrvaška liga močnejša in da so igralci iz Hrvaške boljši!«

Prva in zadnja je predsednikova

Eden od tistih, ki je okusil moč in nepredvidljivost predsednikov in predvsem plačnikov, je bil tudi Ermin Šiljak. »Ko sem bil trener in sem predsedniku dejal, da potrebujem dve, tri okrepitve, da bi se lahko kosal z Mariborom in drugimi, mi je ostro odgovoril, da je on že plačal dovolj in da naj plačam še jaz, če želim,« je predstavil svojo izkušnjo izpred šestih let, ki se je končala zanj slabo, a s pokončno držo. Odstopil je po nizu slabših izidov.

Navkljub neprijetni izkušnji je prepričan, da nikoli ne sme biti dvomov o tem, kako so porazdeljene vloge v klubski hierarhiji. »Predsednik ima prvo in zadnjo besedo,« je dejal 45-letni Ljubljančan, ki zdaj, ko ni več tako vpet v slovenski klubski nogomet in ga iz navijaškega zornega kota spremlja neobremenjen, nima pomislekov o tem, kakšna je Mandarićeva vloga pri Olimpiji. »On je glavni in brez njega ni Olimpije. Lahko smo samo hvaležni, da je še tako vztrajen.«