Najprej olika: dober dan, prosim, hvala in nasvidenje!

O primitivizmu in njegovemu vplivu ter kot o stanju duha v slovenskem nogometu mi je pred dnevi v pogovoru potožil najbolj znani slovenski "doktor" nogometa Zdenko Verdenik. O njem bi lahko rekel, starejši ko je, boljši je, ko gre za odkrite debate o nogometu. Morda tudi zaradi tega, ker ga mlajši ali ideološki nasprotniki ne spustijo "h koritu" in si lahko privošči, da pove več, kot bi sicer.

Najprej bi rad pojasnil, da so Verdeniku vzdevek doktorja nogometa – formalno je doktor kineziologije – precej pobalinsko namenili televizijski gledalci (oprijel se ga je tudi v nogometnih krogih), ko je kot strokovni sodelavec slovenske televizije komentiral tekme svetovnega prvenstva v Italiji leta 1990. Tedaj je uporabil znamenite magnetke in tablo, da bi čim bolj natančno gledalcem predstavil nogometne zakonitosti, taktiko, gibanja igralcev in na sploh razširil obzorja navijačem, ki se niso zbližali z njegovimi pogledi. Mimogrede takšna predstavitev še zdaj ni kdo ve kako pozitivno sprejeta med televizijskimi gledalci, pa čeprav je v vseh drugih državah nepogrešljiva dodana vrednost ob komentiranju nogometnih tekem. A je tudi res, da je veliko odvisno od tega, kako sposobna sta voditelj in strokovni sodelavec (trener, nogometaš) dovolj zanimivo in pronicljivo "podučiti" vedno kritične gledalce.

Verdenik je imel prav, ko je izpostavil prevelik vpliv primitivcev in primitivizma v slovenskem nogometu, pri čemer pa ta bistveno ne odstopa od v drugih športnih panogah (v enem in ta trenutek uspešnejšem predstavlja še hujšo težavo) ali na katerihkoli drugih področjih. Le da te niso tako vidne in pregledne javnosti, kot je nogomet. Je pa na pohodu, česar ni mogoče oporekati.

Zadeva je prav gotovo bolj kompleksna, kot se zdi, in je ni mogoče obiti ne da bi se izpostavilo vprašanje, kdo je pravzaprav krivec, da so glavne vajeti prevzeli – po Verdenikovo – primitivci. Ti so obstajali, bili glasni in divji povrhu tudi v njegovem obdobju delovanja v slovenskem nogometu pred dvajsetimi in več leti, pri čemer so njihove izbruhe tolerirali, jih imeli za simpatične ali jih označevali kot del njihovega vzkipljivega značaja, ki naj bi sodil v paket značilnosti okolja. Mnogi med njimi so bili zelo uspešni možje in na družbeni lestvici zelo visoko, kot na primer, nekdanji predsednik NK Olimpija in prvi gradbenik Ivan Zidar, ali predsednik NK Maribor in bivši poslanec Jože Jagodnik.

Seveda se v pogovoru z Verdenikom ni bilo mogoče izogniti mariborskega športnega direktorja Zlatka Zahovića in njegovih izbruhov. Toda v nasprotju s splošno oceno o negativni vlogi primitivcev, je za štajerskega posebneža veljala strokovna ocena. "On ima nogomet v malem prstu in v Sloveniji ga ni enakega!" Ki, kadar ni v svojem filmu in se ne počuti ogroženega ali dovolj spoštovanega, premore tudi splošno oliko. Kolikor ga poznam!

Primitivizem in lepo vedenje naj ne bi šla z roko v roki, toda prvi ni največja težava slovenskega nogometa. Prej drugo, ki, če sodim po tem kar vidim, slišim in občutim, razjeda slovensko reprezentanco.

Splošna olika je, da se spoštuje starejše od sebe, da so besede dober dan, prosim, hvala in nasvidenje svete ter abeceda lepega vedenja. Naj ne izpuhtijo v "oblak"!