Mura v novi vlogi, ko se mora lotiti vzpona z dna lestvice

Narobe svet! Tako bi lahko marsikdo med bolj bežnimi spremljevalci nogometnega utripa na Slovenskem pisano pogledal na domačo lestvico in uvodno zasidranost državnih prvakov iz Murske Sobote pri dnu. Prav podobno je bilo pred enim letom, ko se je že od prvih dnevov sezone zatikalo tedanjim branilcem šampionske lovorike, nogometašem Celja. Vendar pa je temelj delovanja pri obeh klubih drugačen, zato le ne gre pričakovati tako strmega padca v Prekmurju, kot so ga pozneje doživeli ob Savinji.

Mura je v dosedanjih treh kolih nove prvenstvene sezone osvojila le eno točko, in sicer v tretjem poskusu, tokrat doma z Bravom. Vmes pa ji vsekakor ni bilo dolgčas, saj se je prvič v dolgi klubski zgodovini soočila z izzivom kvalifikacij za prestižno ligo prvakov, v prvo lepo opravila svojo nalogo proti makedonskemu prvaku Škendiji, nakar pa je bila naslednja ovira, bolgarski prvak Ludogorec, vendarle previsoka.



Naši prvaki se še zdaleč niso osramotili, vidna sta bila tako rokopis Anteja Šimundže, trenerja Prekmurcev, kot tudi uigranost in duh igralcev, a nogometna Evropa ne ponuja daril – če ne izkoristiš prigarane priložnosti, kazen hitro sledi. In prav to se je pripetilo »Antejevi bandi«, kot po znani Kreslinovi pesmi svoje moštvo opeva Murina navijaška armada, toda obenem mednarodnih izzivov za naše najboljše nogometno moštvo prejšnje sezone ni konec: že v četrtek je na vrsti tekma s premagljivim Žalgirisom iz Litve, širnemu športnemu svetu krepko bolj znani po košarki kot po nogometu.

Toda prav omenjeni prvi mož soboške klopi je nekoč v Mariboru evforijo okrog nastopov v ligi prvakov brzdal prav z besedami, da je to tekmovanje že imenitno za ugled in prepoznavnost kluba, toda ključen za delovanje je seveda domači prvenstveni maraton. Mura ga je pred enim letom izpeljala imenitno, zdaj pa se že oglaša opozorilni zvonec, da ni vse tako, kot so si pri klubu predstavljali in želeli. Borna točka v treh tekmah je namreč za to zasedbo premalo. Zdaj že brez Nina Kouterja, Kekovega reprezentančnega kandidata, toda obenem s povratnikom Mitjo Lotričem, v omenjeni celjski šampionski zgodbi takrat najboljšim igralcem prvakov in sploh naše lige.

Statistika v slabo tolažbo

Črno-beli so prek Amadeja Maroše v sobotnem popoldnevu pred 1600 navijači zabili vodilni gol, dobrih deset minut pred koncem tekme je ljubljanski Istrijan s pisanimi izkušnjami iz hrvaške lige Loren Maružin izid izenačil za tudi končnih 1:1. Resda so bili gostitelji v Fazaneriji aktivnejši (streli 12:3, na vrata 5:1), toda pogled v te številke jim je ob zgolj eni osvojeni točki v slabo tolažbo. Bravo pa nadaljuje po svoji poti tirnic minule sezone z vidno pozitivnim pristopom še ne dovolj uveljavljenih nogometašev, ki pa nato hitro pridejo pod drobnogled klubov z daljšo domačo tradicijo: tako Mustafa Nukić že zabija gole za Olimpijo, Nino Žugelj pa je med aduti prenovljenega Maribora, potem ko je bil v prejšnji sezoni pri Bravu.

Še naprej pa ni več tistih oddaljenih šampionskih sledi ob Savinji. Celjani so drugič zapored na domačem igrišču prejeli tri gole, tokrat je zmago iz Celja odnesel Koper. Klub številnih ugank in vedno znova naraščajočih ambicij, ki sicer glede na nogometno okolje neposredne bližine z deželo evropskih prvakov nikakor ne presenečajo.

V tem tednu Muro, Domžale in Olimpijo čaka nadaljevanje evropske sezone, vsi trije se bodo s svojimi tekmeci iz Litve, Norveške in Portugalske pomerili v četrtek, nato bodo Prekmurci prvo prvenstveno zmago v sezoni branjenja vladarskega žezla lovili na nedeljski večer v Kidričevem.